Kolona in zaprta država

Že v kar nekaj minulih blogih sem omenil, da včasih večkrat tedensko prečkam mejo med Slovenijo in Hrvaško. V nekaj blogih sem pisal tudi o tem, kakšni zastoji nas letos lahko pričakujejo na meji. To se je uresničilo. Kar konkretna kolona se mora narediti na tej ali oni strani meje, da se naši ali njihovi t.i. varuhi meje odločijo, da začnejo spuščati na dveh pasovih.

O njihovem delu in predvsem obnašanju na delovnem mestu ne bi želel porabljati digitalnega črnila, naj vsak presodi, ko se odpravlja na morje ali vrača iz njega. Situacija, ki me v takšni koloni zmoti, je nekaj povsem drugega.

Zmoti me, da v koloni, kjer stojimo avtomobili en za drugim kar naenkrat mimo tebe nonšalantno po črti pripelje motorist, ki prehiti vse in se vrine tako na "check in". Ali res za njih ne obstaja prometni bonton, fair-play? Samo enkrat sem doživel, da jih je policist vrnil nazaj v kolono. Tudi jaz si želim enkrat postati motorist in takrat bom stal v koloni, dokler ne pridem na vrsto.

Ko ravno smo že pri meji. In je na tej meji ograja, ki zelo močno spominja na tisto, ki ločuje Severno in Južno Korejo, se dotaknimo še Severne Koreje.

Pred dvema letoma je tam gostovala slovenska rock skupina Laibach, ki je ob tem obisku snemala tudi dokumentarni film. V sredo sem si ga ogledal. Vpogled, v tako zelo "opevano" zaprto, zločinsko in totalitarno državo kaže popolnoma drugačno sliko od tiste, ki nam jo ponuja zahodna propaganda. Ivan Jani Novak, ustanovitelj Laibachov, večkrat pokomentira, da je diktatura kapitala v zahodnem svetu mnogo hujša od tiste, ki jo izvaja Kim Jon Un v Severni Koreji. Definitivno priporočam ogled vsem. Še vedno sem pod vtisom.

Pa da ne bo pomote. Ne zagovarjam ničesar drugega, kot zgolj delo skupine Laibach, ki jo vedno bolj razumem, odkrivam, spoštujem, občudujem.