Lasje

O zdravo, sploh te nisem videla.

Ta teden sem malo našopirjena.

Prislužila sem si značko za veščino »med karanteno si nisem sama ostrigla frufruja s škarjami iz sinove puščice«, počakala sem na vrsto in kot odgovoren odrasli to čast prepustila plačancem. Na termin pri frizerju sem čakala 10 dni. V tem času sem doživela manjšo eksistencialno krizo, ker sem se komaj takrat zavedla, da ponavadi frizerji radi vidijo, da prideš k njim s kakšno konkretno idejo (»pa kajaznam, nekej naredi, meni je vroče« ni konkretna ideja). Preobrnila sem vse, kar na internetu obstaja pod ključnimi besedami »kratki lasje, očala« »fru fru, očala« »glava čudne oblike, kakšna frizura mi bo pristajala«. G. Mož je moral pogledati nešteto fotografij pričesk in ob vsaki je modro molčal, dokler mu ni končno zmanjkalo živcev, saj njih zaloga po karanteni z mano ni bila posebno obilna.

Na noč pred obiskom frizerja sem se premetavala po postelji in odštevala ure do svojega termina. Kot takrat, ko smo bili majhni in odštevali do morja. Ko je dan d nastopil, sem si trikrat umila lase, da bom pripravljena, čeprav ti frizer umije lase skoraj isti trenutek, ko stopiš z eno nogo v salon.

Nad mojim konkretnim predlogom s priloženim slikovnim materialom za »kratka frizura, očala« je bila »moja« frizerka zadovoljna. Medtem, ko je delala, skrita za masko in vizirjem, sva si izmenjali vse vesti, relevantne za obkolpsko polje in kučarsko gorstvo.

Zdaj sem tu z lepo novo frizuro za »glavo čudne oblike, očala« in po svetu hodim kot novi človek. To, da me vidi bore malo ljudi, je povsem postranskega pomena. Otrok 3 me je nekaj minut po prihodu domov gledal zelo sumničavo, nato pa sklenil, da sem ohranila z njegovim prejšnjim napajalnikom dovolj enakih potez, da sem zaupanja vredna. G. Mož sicer ne bo rekel, da je bilo vredno izgubiti živce ob gledanju fotografij ženskih frizur, ampak je vseeno zadovoljen s pogledom na mojo glavo čudne oblike.

Ko se moški spomni, da bi moral k frizerju, pokliče petnajst minut prej, če lahko uleti. Pokosi travo do konca, polije si glavo z vodo, se mogoče preobuje iz gojzarjev, ni pa nujno, in odkoraka v salon. V petih minutah ga frizerka ošiša enako kot že dvajset let doslej. Moški sedi v tišini deset minut, plača 75% manj kot njegova žena svoji frizerki in se vrne domov.

Zdaj razumem, zakaj je vlada dopustila, da se tako hitro, hitreje kot katerakoli druga obrt, odprejo frizerski saloni. Pomembno pripomorejo k blagostanju po slovenskih domovih in srcih mož in žena v domovini. Seveda imajo tudi enormen vpliv na državni proračun, ampak delajmo se, da ni tega nobeden opazil.