Malo za šalo, dokaj za red. Veste, kaj je najlepša stvar pri pisanju bloga?

Da imaš kljub temu, da se o nekaterih rečeh nimaš v resnici s kom pogovarjati (ali pa te je neka stvar tako obsedla, da več ne najdeš sogovornika), občutek, da lahko vseeno s kom svoje navdušenje deliš.

Pred dvema tednoma sem, recimo, odkrila šiviljo, pardon, ustvarjalko, izraz šivilja očitno ne obstaja več, ki med drugim šiva, pardon, ustvarja gate, ki so mi spremenile življenje. Res. Nikamor ne zlezejo. Ko jih enkrat namestiš, so tam. Noro. Tega ne dobiš od HM gat. Pa lepe so tudi.

Vidite? S kom bi lahko delila navdušenje nad novimi gatami? V resničnem življenju z bore malo ljudmi. Še g. Mož je trenutno zaseden z osmim izpitnim obdobjem letos. Ne, saj jih ni toliko. Imam pa jaz tak občutek.

Zato bom v tem blogu malo bolj konkretna in predstavila dve stvari (ali koncepta, magari), ki sta mi v zvezi z mamicanjem dojenčku spremenili življenje. Pri mamicanju prvemu in drugemu dojenčku se teh reči nisem posluževala, za kar mi je zdaj presneto žal. Mislim, da bi imeli vsi skupaj dosti bolj kvalitetno življenje, če bi se jih.

Pač, ker je to blog in me morate poslušati.

Ko je bil Otrok 3 še zapakiran, sem enkrat na tem mestu že izrazila namero, da bom ena od tistih mam, ki bo po potrebi otroka zavila okoli sebe v enega tistih trakov in če bom že imela otroka, ki bo vedno želel biti v neposrednem stiku z mano, bom vseeno imela obe roki fraj, da bom lahko oskrbela tudi Otroka 2 in Otroka 1 in morda celo sebe.

To se je izkazalo za najboljšo odločitev na svetu. Ker sem, glej ga zlomka, dobila prav takega otroka, ki je zaenkrat še zelo nesrečen, kadar ga nihče ne drži v rokah. Imam enega tistih ogromnih čez 4 metre dolgih kosov blaga, ki jih namotaš okoli sebe in mimogrede nekam med te ovinke zatakneš še otroka. In je fantastična stvar. Otrok 3, če je le kolikor toliko nahranjen, v nosilnem traku zaspi v roku nekaj sekund. In jaz lahko vseeno živim naprej. Lahko neomejeno obešam perilo in preko spleta kupujem gate slovenskih ustvarjalk. Kadar hočem na sprehod, si namotam Otroka 3 na trebuh in gremo. Ne rabim mu oblačiti puloverčkov in žabic, ker se itak pritiska name in nama je obema dovolj toplo. Še poporodne šlaufe mi pokrije. Na prvi šolski dan Otroka 1 sva hotela zraven tako g. Mož kot jaz in nismo imeli druge opcije, kot, da vzamemo s sabo še Otroka 3, ki sem ga privezala nase zaradi lažjega prehajanja med prostori.

Sicer če takle prideš na prvi šolski dan na majhni podeželski šoli, te morda kdo gleda, kot da imaš nase privezano razstrelivo. Ampak evo, prvega šolskega dne Otroka 1 mi pa vendar ni bilo treba zamuditi.

Brala sem nekaj v smeri, da nošeni dojenčki mnogo manj jokajo. Sploh kulture, kjer ženske še v glavnem nosijo svoje otroke, ne poznajo kolik, kot jih poznamo mi. Ne morem vedeti, kako bi bilo v nasprotnem primeru, ampak »mi« jih še nismo imeli.

In, ker smo estetska bitja, naj omenim še, v kakšnih čudovitih dizajnih obstajajo in z lahkoto porabiš ogromne količine časa, ko jih samo hodiš na internet gledat. Kar je kar okej. Saj bo očitno to moj edini modni dodatek za zelo dolgo, dolgo časa.