Pred nosom ... (18)

Ekrančki, hipnoza, svoboda ...

Po državi zadnje dni kroži pobuda za prepoved nepogrešljivih 'pametnih' telefonov in podobnih igračk v šolah. Verjetno ni vsaj za silo racionalnega človeka, ki bi bil proti omejitvi njihove uporabe v teh ustanovah. Vpliv tehnologije na mlade in najmlajše je res očiten. Znanci, ki potujejo z vlakom v Novo mesto se čudijo šokantni spremembi, ki jo je povzročila komunikacijska tehnologija. Včasih se je po vlaku slišal vik in krik, smeh in razposajenost, danes mladostniki sedijo kot cveki in hipnotično zrejo v svoje ekrančke. Takrat so bila ta jutranja potovanja pogosto naporna, danes pa nam odsotnost živahnosti pri mladih vzbuja enako ali še večje nelagodje. Kot bi bi se izključili iz našega sveta in nas v njem pustili same.

Ko sem kot študenti potoval, je bilo čisto običajno, da si imel v nahrbtniku vsaj en zemljevid, brez katerega si se le težko premikal po neznanih krajih. Po mestih si povsod videval mlade ljudi, popotnike, ki so pregledovali načrte mest, vpraševali domačine in podobno. Kasneje, ko smo potovali že z avtomobili, je bila poslednja bencinska črpalka pred večjim mestom nujna postaja, kjer smo se oskrbeli s potrebnimi informacijami in 'velikimi plahtami papirja'.

Pri branju tuje ali zahtevnejše študijske literature smo imeli na mizi težke slovarje, po katerih smo mukoma iskali neznane besede, jih navzkrižno preverjali in se včasih res težko prebijali do potrebnih informacij. V knjižnicah smo listali po kartončkih avtorjev in pojmov, ki so bili skrbno zloženi v predalih. Ko so se razširili računalniki in je prišel tudi internet, smo sanjarili o prenosnih elektronskih slovarjih in zemljevidih in resignirano tožili, da tega mogoče ne bomo doživeli. Pa je minilo nekaj let in smo v roke dobili oboje. Slovarje, zemljevide in še mnogo, mnogo več: neskončne sezname, dostop do neznanske količine informacij, ki se vsako sekundo še naprej množijo z nepredstavljivo hitrostjo. S temi malimi napravami imamo dostop do celotnega znanja civilizacije, do kulture človeštva. Če bi nas obiskal kak prednik, ki je živel pred sto leti, bi misli, da je vstopil v čudežni svet.

Hkrati pa so te napredne tehnološke igračke postale tudi sredstvo za sprostitev in zabavo, kot je še ni bilo. S temi čudežnimi napravami ne more v tem smislu tekmovati nobeno tradicionalno sredstvo. Nobena knjiga, film ali predstava. Zato mladi ne morejo odtrgati svojih pogledov, zato danes v skrajnih primerih govorimo celo o pravi odvisnosti, ki je po mnenju nekaterih znanstvenikov enaka ali celo hujša od zasvojenostjo s kakšno tršo drogo.

Pa vendar so takšne sodbe verjetno pretirane. Ko se je razširila pisava, so kritiki govorili, da bo povzročila degeneracijo spomina, ker bodo ljudje informacije pač raje zapisovali, kot pa da bi se mukoma učili na pamet cele pesnitve. Ko je knjiga postala širše dostopna in so začeli pisatelji objavljati atraktivne zgodbe, so sledila grozeča opozorila, da služabniki ne bodo hoteli več delati, ker bodo raje brali. Ko se je pojavil telefon, so njegovi kritiki tožili, da bo uničil družinsko življenje, ker bo nenehno zvonil in se družinski člani ne bodo več pogovarjali med sabo, ampak z nekom na drugi strani žice. Enako moralno paniko so vzganjali pri radiu in televiziji, ki še danes velja za pravega bavbava. Seveda velikokrat upravičeno. Za ekrančke pa se zdi, da so prava nočna mora. Kritiki razglašajo, da se bodo mladi izgubili v virtualnih svetovih, da bodo popolnoma izgubili stik s stvarnostjo, kar bo posledično imelo uničujoč vpliv na družbo.

Ali bomo res izgubili stik z realnostjo in živeli le še v virtualnih svetovih? Najverjetneje ali celo gotovo ne. Evolucija nas je izostrila v dojemanju sveta okrog sebe in manipulaciji z njim, čeprav, kot vemo - to sta nas naučili filozofija in znanost - z realnostjo nimamo neposrednega stika. Če se na nek način ne bi ustrezno odzivali na realne probleme, ki jih pred nas postavlja življenje, bi nas evolucija že zdavnaj izvrgla iz igre. Torej brez realnega sveta ne moremo živeti, tudi če 'bežimo' iz njega. Prej ali slej se vrnemo vanj.

Nek črnogledi antropolog je zapisal, da zna 'gooogle' o nas več, kot vemo o sebi sami. Seveda algoritmi izbrskajo in analizirajo naše nakupovalne navade, na podlagi ogledov sklepajo o naših notranjih nagibih, a vseeno: možgani so najkompleksnejša stvar v vesolju, zato je gotovo pretirano zaključiti, da jih lahko nek relativno preprost sistem spozna bolje od njihovega 'lastnika', se pravi nas.

Ekrančki ne bodo izginili, saj se jim nihče ne bo več odpovedal. A se moramo nadzorovati in izklapljati: če tega ne obvladamo, se moramo priučiti. Koliko svobode si bomo pustili vzeti, je na koncu odvisno samo od nas. Otroci pa tega ne zmorejo in potrebujejo našo podporo, čeprav niso vedno veseli te pomoči ...