Na lepšem

Prejšnji teden smo z družino preživljali dopust resnično, iskreno in dobesedno na lepšem.

Najeli smo ravno prav velik/majhen apartma zraven Solčave, ki se je izkazala za terno. V krogu petnajstminutne vožnje z avtomobilom je neskončno možnosti za pohode, kolesarjenje, sladoledanje, opazovanje razgledov in raziskovanje naravne in kulturne dediščine. Za pohodnike s kratkimi nogicami priporočam pohod do planšarije v Robanovem kotu, obisk slapa Rinka, sprehod po Pravljičnem gozdu v Logarski dolini, sprehod po Solčavi. Prepeljati se je vredno po Solčavski panoramski cesti. Za še kakšna priporočila me pocukajte za rokav. Če bi šli naslednje leto na isti kraj, vem, da se ne bi dolgočasili, saj nam je ostalo še kar nekaj točk, ki smo si jih morali pustiti za drugič.

Ker velika večina dne ni »odpadla« na službo, smo lahko vsak dan nekam šli. Hodili smo po najrazličnejših podlagah in terenih. Otroka 1 in 2 sta ravno prav stara, da sta izjemno dovzetna za vse čudeže narave, ki sva jima jih z g. Možem kazala. Nekje drugi dan dopusta sva ugotovila, da najini Otroci pravzaprav sploh prvič v živo vidijo gore.

Imeli smo dve sobi, komaj kaj igrač, oblačil ravno toliko, da smo ob nekajkratnem mencanju le-teh v umivalniku preživeli šest dni, živeli smo povečini od makaronov, hrenovk in juhic iz vrečke.

Časa smo imeli toliko, da se mi ni niti enkrat zazdelo, da bi morala vpiti na Otroke, naj vendar pohitijo ali zakaj jim moram vse reči po petindvajsetkrat. Če dobro pomislim, jim ničesar nisem rabila ponavljati. Čakaj, ali sem jim sploh morala kaj govoriti?

Voziček za Otroka 3 smo, srprajs, srprajs, pozabili doma. Modra mati je k sreči vzela s seboj trak za nošenje otrok. Par tisoč let zgodovine v praktično vseh kulturah na svetu kaže, da so otroci zadovoljni, če so privezani na svoje mame. Otrok 3 ni izjema.

Ker smo imeli tako malo stvari in prostora zanje, se je zmanjšal tudi delež dneva, namenjen pospravljanju. Po treh dneh od vrnitve domov bi najraje izvedla en maksi manever Marie Kondo in zmetala tričetrt naših zemeljskih dobrin skozi okno. Pomaga, da mi kljub temu, da sem po vrnitvi v službo še najmanj doma, nekako še vedno pripada še največji delež pospravljanja.

Ko je Otrokoma 1 in 2 pošla energija za pohode po naravi, sta brala Cicibane in knjige, ki smo jih prinesli od doma. Kartali smo enko. Posebno doživetje je gledati Otroka 1 in Otroka 2, ki igrata enko drug proti drugemu. Izredno napeto je. Soba obstane. Pravila enke in zakoni fizike se pregibajo čisto po svoje. Do samega konca ne moreš vedeti, kdo bo zmagal, saj sta si sporazumno razdelila samo tiste karte »vleci«. G. Mož je umiral od smeha.

Zdaj smo spet nazaj v svoji ogromni, stvari polni s soncem obsijani hiši in mene ob enajstih zvečer stiska v želodcu, ker dnevna soba izgleda, kot bi jo prešel orkan. In potem še enkrat. Pa še poplava. Občutka se skušam znebiti tako, da pojem večjo porcijo sladoleda. To najbrž ne pomaga niti proti stiskanju v želodcu niti proti stiskanju hlač v pasu, še najmanj pa proti kaosu v dnevni sobi. Ampak ne moreš biti prepričan, dokler ne poskusiš. Če ne bo delovalo, nemara res pokličem Marie Kondo in kakšen buldožer na pomoč.