Se še spomnite, da smo včasih dobivali razne cajtnge in revije po pošti na dom? Sprašujem tiste, rojene po letu 85. Tisti od prej se najbrž vsaj do neke mere še vedno oklepate tiskanih medijev. Po poklicni dolžnosti moram zatrjevati, da tisk ne bo nikoli umrl. Tisk kot tak že ne. Revije? No, te so pa najbrž resno ogrožene. Kdaj ste nazadnje kupili revijo v kiosku? Kdaj ste se nazadnje na novo naročili na kakšno periodično tiskovino? In ne, tisti časopis, na katerega ste naročeni že od leta 76, ne šteje. Sprašujem, na kaj ste se naročili na novo.

Če hočeš dandanes izvedeti, kaj se dogaja po svetu, moraš samo prižgati računalnik in se povezati z internetom (*vstavi zvoke dial-up modema*. Milenijci, googlajte). Težava je v tem, da ko neko stvar pove tisoč različnih ljudi, to hitro ni več samo ena stvar. Mnogo (premnogo?) ljudi je zadovoljnih s tem, da izvejo kaj je novega zgolj z družabnih omrežij.

Jaz sem tudi nehala spremljati aktualne dogodke. Saj vem, da je to izjemno slabo za kritično razmišljajočega človeka, ampak to je bila zavestna odločitev, čisto tako, da ne obupam nad družbo, državo in prihodnostjo (oz. vprašljivost le-te), in se lažje osredotočim nase in svojo stvar.

Kaj pa, če bi obrnila zadevo, in za kakšen mesec namesto družabnih omrežij zapravljala cajt ob branju tiskanih medijev?

Najprej bom odpraskala s kaslca antireklamno nalepko, da bo poštar en teden zavijal z očmi, ker se ne znamo odločiti, in moj poštni nabiralnik se bo spet šibil pod težo oglasnih letakov petnajstih različnih trgovin. Od tod bom izvedela, kaj novega moram nujno kupiti in vsake toliko opazila kakšnega znanega Slovenca, ki je nekoč raztural po gledaliških odrih, zdaj pa je izjemno navdušen nad pomarančami v točno določeni trgovini.

To mi lahko povsem nadomesti Facebook.

Spričo bližajočih se volitev bomo kmalu zagotovo začeli na dom prejemati obilico fotografij ljubko napudranih oseb v brezhibnih poslovnih oblačilih in s čudovitimi nasmehi. Roke imajo prekrižane na prsih in zrejo nam naravnost v oči. »Vem, kaj potrebuješ,« sporoča njih pogled, »vem, kaj potrebuješ, in jaz ti lahko pomagam to doseči. Kar preberi si mojo zgodbo o tem, kako nisem nikoli ničesar naredil narobe!«

Baumf, moj LinkedIn je zamrznjen.

Za ostale bom že malo morala izvleči denarnico, ampak če primerjamo investicijo v tiskane medije s tem, koliko denarja »investiram« v stvari, ki jih ne bi kupila, če jih ne bi slučajno opazila med skrolanjem po družabnih omrežjih, je kupovanje revij naravnost šparovno.

V štacuni bom tik pred odhodom na blagajno postala ob stojalu z revijami. Listati se jih ne sme in »gleda se samo z učki!« (vsak starš v vsaki trgovini na svetu, ever), ampak tamle vidim Unikat, Kreativno heklanje (da, obstaja) in Burdo in več ne rabim Pinteresta.

Nadomestiti Instagram je zahtevnejši zalogaj. Revija, ki bi nadomestila to, kar največ videvam na svojem Instagramu, bi morala vsebovati 1. Ljudi, ki kupijo detergent za perilo in ga nimajo spravljenega kar v originalni flaši, ampak ga prelijejo v veliko stekleno fotogenično posodo, 2. Veliko navdihujočih citatov, 3. Estetske fotke napol nagih mišičnjakov, ker mislijo, da #flexography pomeni fotke napenjanja mišic, 4. Fotke tehnikalij, ki so dejansko #flexography, ampak so vsi opisi v perzijščini, kar me močno frustrira, ker sam slikovni material izgleda zelo informativen 5. Ljubke živali 6. REKLAME!!! Po daljšem razmišljanju zbašem v košarico Cosmopolitan, Njo, pardon, Ono in se naročim na Grafičar, kjer so fotke manj informativne, opisi so v slovenščini in reklam kolikor hočeš.

Bolj razmišljam o tem, bolj me mika, da se prav zares lotim take vrste »posta«. Vas bom obvestila. Morda bi pa še kdo poskusil, da vidimo, kaj se bo zgodilo z našimi življenji.