Pred nosom ... (108)

Balet in sumo

Nedavno sem se pogovarjal s človekom, ki uspešno vodi javni zavod, v katerem občasno organizirajo kakšno odmevno prireditev. Čisto prostodušno, brez zlobnega namigovanja je priznal, da celotno zadevo postavijo pokonci njegovi podrejeni, ki jim zaupa, jih pri tem tudi spodbuja in jim priskoči na pomoč, če jo potrebujejo. Možak se zaveda, da bo simbolno smetano tako in tako pobral on, saj javnost vse zasluge za uspešno izvedbo projektov pripiše njemu. Seveda to ne pomeni, da je njegova vloga nepomembna, da bi recimo lahko šel na daljši dopust in bi vse teklo enako naprej. Njegova prisotnost in nadzor sta enako pomembni kot konkretna organizacija ali izvedba. Usklajevanje različnih dejavnikov, ustvarjanje pozitivne atmosfere in fair play pomenijo temelj, mimo katerega ni možno zgraditi nič, saj se nam vse sproti sesuva.

Ta zgodba na srečo ni izjema, podobnih primerov je tudi v našem lokalnem prostoru kar nekaj. Žal pa je veliko tudi nasprotnih, ko vidimo, kako se kakšna institucija pogreza pred našimi očmi, v 'živo'. Človeške združbe so živ organizem, njihovo najpomembnejše vezivo pa so vedno bili odnosi in vrednote, na katerih se ustvarijo. Če se posameznikom ali skupinam zdi, da jih družba, v kateri sodelujejo, ne obravnava pravično in se zato počutijo izključene, diskriminirane, ta razpoka lahko pripelje do katastrofe. Na majhnem ali velikem formatu.

Znanstveniki so dokazali, da imajo tudi 'nižje' oblike živalskih vrst vgrajen čut za pravičnost. V nekem poskusu so raziskovalci dva psa obravnavali različno: enega so za isto dejanje (podajanje tace) nagradili s koščkom klobase, drugega pa ne. Ta je zelo hitro prenehal sodelovati. Tace ni več dvignil in se je kar ulegel, v njegovih očeh pa bi lahko prebrali marsikaj. Lahko si predstavljamo, kako v takšnih situacijah reagirajo višje razvite živali, recimo človek. Ta je sposoben zaznati bistveno bolj prikrite načine manipulacije in zatiranja, hkrati pa pogosto nima rezervnega načrta, s katerim bi se odrešil. Pes lahko ugrizne ali zbeži, človek pa ima za vratom recimo upnike, skrbeti mora za svoje otroke, plačevati položnice, od tu je samo korak do psihičnih težav, ki obremenjujejo vse v okolici, izguba zdravja in podobno. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da takšna združba ni posebej uspešna.

Sposoben in dober vodja v svojem kolektivu prepozna najsposobnejše in jih zna tudi izkoristiti. Pri nas pa se na državnem in tudi lokalnem nivoju pogosto dogajajo tragikomične zgodbe. Ko gremo recimo na baletno predstavo, pričakujemo, da bo na odru najbolj izpostavljena prima balerina oz. 'prvak' baletnega ansambla. Žal v naših 'baletih' namesto tistih, ki skoraj lebdijo v zraku in nas s svojo eleganco in izpovedno močjo prikujejo na sedeže, včasih nejeverno opazujemo zavaljene sumo borce, ki topotajo po odrskih deskah in niti ne poskušajo skočiti v zrak, saj tla ne bi zdržala. Seveda pa so ti baletniki in balerine v dobrih odnosih z vodstvi 'baleta'. Namesto da bi izbirali najbolj kompetentne, inteligentne, kreativne in tudi kritične posameznike in posameznice, ki bi k predstavi lahko kaj prispevali, se izbira poslušne in lojalne. Prav lojalnost je najvišja vrednota v marsikaterem izmed naših 'baletnih' ansamblov. Kot bi šlo za družinska podjetja ali politične stranke.

Tovrstna negativna selekcija je nedvomno prisotna tudi v zasebnih podjetjih. Pred leti sem risal karikaturo nekega ekonomista, ki je odhajal iz večjega lokalnega podjetja. Upodobil sem, ga, kako zabija gol petim vratarjem, ki so bili njegovi nadrejeni. Kasneje sem slišal celotno zgodbo. Tip je ugotovil, da podjetje nabavlja določen repro-material po bistveno višji ceni in hkrati slabši kvaliteti, kot bi ga lahko. Možak ni vedel, da so v to zgodbo vpleteni nekateri na višjih pozicijah, ki so vlekli zato provizije. Moral si je poiskati novo službo, kar mu je tudi uspelo. V nekem drugem primeru je moral preveč vesten vodja oddelka zapustiti uspešno podjetje, ker je odkril, da generalni direktor prek enormnih količin wc papirja 'preusmerja' sredstva. V lastnem podjetju. Če je tega veliko v zasebnih podjetjih, si lahko mislimo, kaj se dogaja v javnih. V resnici ni kar a priori sporno, če zaposliš lojalno osebo. Vendar se dober vodja vedno vpraša, v kateri situaciji je takšna vdana poslušnost še vedno pozitivna lastnost. Ko se ladja potaplja, verjetno ne vedno. Kapitan Titanika bi bil gotovo mnogo zadovoljnejši, če bi namesto lojalnega zaposlenega, ki se ga mogoče ni upal zbuditi, imel v službi človeka, ki bi si drznil podvomiti v njegovo odločitev ali ga celo zbuditi, preden je zaropotalo in so v trupu ladje zazevale ogromne luknje. Tisti nesrečniki, ki se niso uspeli vkrcati na čolne, bi se nedvomno strinjali.

Lojalnost je pomembna vrednota, vendar je mnogo situacij, ko lahko ovira napredek družbe ali reševanje problemov. Če smo lojalni napačni osebi ali ideji, je to lahko recept za katastrofo. Vse pa se začne takrat, ko v ospredje na oder stopijo borci suma, balerine pa sedijo v garderobi. In že iščejo nove priložnosti…

Slika: Barbara Kastelec: Pelod trave, akvarel in gvaš na lesu, 24 x 19 cm, 2017

Barbara Kastelec je leta 2001 diplomirala iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani pri prof. Emeriku Bernardu in doc. dr. Nadji Zgonik. Na isti fakulteti je leta 2004 pod mentorstvom prof. Gustava Gnamuša in dr. Aleša Erjavca magistrirala iz slikarstva. Od leta 2006 ima status samostojnega kulturnega delavca. Sodelovala je na številnih skupinskih razstavah doma in v tujini in se velikokrat predstavila tudi samostojno.