Pred nosom ... (21)

Radirko, prosim ...

Pred nekaj dnevi sem v Gradacu obiskal udeležence Ekstempora mladih likovnikov Bele krajine, prireditve, ki obstaja že desetletja. Pravzaprav sem se sam udeležil prvega, ko me je nanj kot osmošolca povabil pokojni Bogo Jakša, moj učitelj likovnega pouka. Zato vedno rad pogledam, kaj se tam dogaja, čeprav nisem član ekipe mentorjev, ki usmerjajo mlade ustvarjalce. Z zanimanjem opazujem njihova ustvarjalna prizadevanja in vedno najdem dela, v katerih se nakazuje izjemen talent. Pravzaprav v vseh delih, ki jih lahko kasneje občudujemo na razstavi, ki sledi ustvarjalnemu dnevu, vidimo kreativne rešitve, ki so posrečene in bi jih bil vesel vsak profesionalec.

Že dalj časa pa opazujem trend, ki mi ni ravno všeč, nanaša pa se na pristop mladih ustvarjalcev k praznemu platnu, k prazni slikovni površini. Tehnika slikanja na prostem, kot velja za koncept 'extempora' (dobesedno 'iz časa', pomeni pa nekaj ustvariti brez predhodne priprave), predpostavlja, da se z motivom realno soočiš in takoj začneš slikati. Brez natančnih načrtov in risb, neposredno izhajajoč iz tega, kar je pred tabo. Pri mladih ustvarjalcih sem tako opazil obotavljanje pred belino platna, nekakšen strah pred tem, da bi 'napačno' začeli in uničili svoje delo. Zato namesto čopiča z razredčeno barvo vzamejo svinčnik, čeprav jim mentorji to 'prepovedujejo', naredijo nekaj previdnih črt in že se začne radiranje. To obsesivno početje mladih ustvarjalcev, ki odraža strah pred belino neznanega, za katerega seveda niso odgovorni ne oni, ne njihovi mentorji, kaže na globlji problem, ki zadeva ne le naš sistem izobraževanja, ampak tudi našo prihodnost. Ključni razlog, da se mladi bojijo potegniti barvno potezo, je seveda negotovost, ki se je razvila izključno zato, ker imajo v šoli premalo ur kreativnih predmetov. Moja generacija, pa tudi tiste, ki so sledile, tega strahu niso čutile v tolikšni meri. Če se ne motim, smo imeli vsak teden dve blok uri, v katerih smo se lahko sprostili, bili likovno kreativni in odkrivali svoje potenciale. Težave so se začele po letu 1991, ko so nadebudni pedagoški 'strokovnjaki' začeli izrivati kreativne predmete iz šolskega kurikula. Mislim, da je bil glavni udarec zadan pred približno petindvajsetimi leti, ko se sicer ugledni likovni ustvarjalci, ki so bili poklicani za svetovalce, niso znali upreti pritisku politike in pedagoške stroke. Ta si je želela 'prostočasne in sproščujoče' dejavnosti čim bolj izriniti in namesto njih postaviti 'koristne' šolske predmete. Tudi kasneje tovrstni pritiski niso popustili in so prisotni še danes. Je bil ta 'uspeh' stroke res napredek? Se res zavedamo pomena tovrstnih dejavnosti? Ko sem opazoval te mlade ljudi, kako se skoraj tresejo pred neznanim prostorom, sem se vprašal, kaj bodo kot odrasli počeli, ko se bodo soočili s podobno situacijo, s katero ne bodo mogli opraviti s preizkušenimi, naučenimi strategijami. Bodo tudi takrat, z diplomami in doktorati, s pogledom iskali mentorje in radirke?

Smisel likovnega pouka (in glasbenega, literarnega udejstvovanja), je ravno v tem, da odpira kreativne potenciale, da mlade privaja na situacije, ko bodo, na katerem koli delovnem mestu, pred neznano 'belino' prisiljeni narediti neko korajžno 'potezo', odločitev, za katero sta bila potrebna pogum in kreativnost. Umetniško ustvarjanje ali soočanje z umetniškimi deli, branje, poslušanje glasbe, je imelo zelo pomembno vlogo v evoluciji človeštva in jo ima seveda še danes. Medtem ko živali praviloma reagirajo instinktivno, se ljudje zaradi svoje inteligence zavedamo kompleksnosti sveta, ki nas obkroža, hkrati pa se zavedamo tudi neskončnih možnosti, ki jih imamo na voljo. Te odločitve so pogosto zelo zahtevne, zato je umetnost tisto polje - tako kot je igra pri mladih živalih -, kjer ljudje preigravamo potencialne scenarije, ki se lahko odvijejo v naših življenjih, ostrimo percepcijo in 'vadimo' svoj pogum. Umetnost torej ljudem omogoča, da razvijejo večjo fleksibilnost in sofisticiranost odzivov na nove situacije. To je torej funkcija kreativnih predmetov, ki jih tako uspešno preganjamo iz naših šol in veliko ljudem ni razvidna. Celo velik del stroke ima s tem težave. Rezultat je razcvet realnih in simbolnih radirk, s katerimi tako 'vešče' upravljajo naši šolarji. Seveda situacija ni tako črna, a nam bo kmalu zmanjkalo časa: prihajajo roboti, ki v rokah ne bodo imeli radirk ...