Trepljanje po ramenih ...

Medijski prostor je prav zasičen s 'pozitivno energijo'. Na vsakem koraku srečamo kakšnega guruja, 'influencerja', svetovalca za pozitivno samopodobo, povsod obrazi z ameriškim nasmehom, 'treba je misliti pozitivno', 'ne kritizirajmo ampak hvalimo', 'prepustimo se toku', itd, brez konca in kraja...

Seveda je v tej tezi nekaj resnice, včasih tudi veliko: otroku ne moremo nenehno nekaj očitati, ga brez prestanka opozarjati na napake. Moramo ga predvsem spodbujati, hvaliti. Tudi odrasli potrebujemo, tu in tam, nekateri več, drugi manj, občasno pohvalo. Kot je zelo duhovito zapisal eden največjih cinikov v zgodovini, filozof Cioran: celo bog je po nekaj dneh ustvarjanja univerzuma pogledal svojo stvaritev, malo zastal, in ker ni bilo nobenega zraven, ker pač še ni bil nihče ustvarjen, se je pohvalil kar sam. Pohvala je torej nekakšna psihološka nujnost, brez katere človek, ne le bog, obupa. A se moramo vendarle zavedati, da je nasprotno stališče, kritika, veliko pomembnejša za napredek, za ustvarjanje boljših rešitev. Če bi bog ob stvarjenju imel ob sebi nekoga, ki bi ga kritično opozarjal na napake, bi gotovo ustvaril veliko boljši svet, recimo brez cunamijev, otroške paralize ali raka, modrostnega zoba ali slepega črevesa in podobnih nepopolnosti, ki jih kar mrgoli.

Sveta ne upravljajo dialektika, mistične sile ali kakšna metafizična Nujnost, zaradi katere bi se kar samodejno izboljševal, ampak z njim upravlja drugi zakon termodinamike, entropija. Ključna lastnost tega univerzalnega zakona, ki je torej edina neizbežnost, edina nujnost, je nenehno večanje nereda v Univerzumu, ki zaradi tega počasi leze proti popolnemu ravnovesju, 'toplotni smrti', ko ne bo nobene kompleksne strukture več. Seveda se lokalno materija lahko 'samoorganizira', se povezuje v kompleksnejše tvorbe, zvezde, galaksije, planete, na katerih se izjemoma lahko pojavi celo nekaj tako urejenega, kot je življenje, a tudi tukaj se vse nenehno 'kvari'. Kvarijo se nam avtomobili, pametni telefoni, začne puščati voda iz pipe, na vrtu zraste plevel, 'pokvari' se lahko celo naše lastno telo. V vsakdanjem življenju je ključno, da zaznavamo te napake, okvare ali probleme, saj jih preprosto moramo reševati. Če tega ne počnemo, če se prepustimo toku, če sklenemo roke in čakamo, da se bodo zadeve uredile same od sebe, prevlada neizbežna entropija. In se nam vse sesuje.

Problemi so torej neizbežni, ko pa jih rešimo, se jih pojavi še več. Zato tisti, ki obljubljajo razrešitev vseh težav, ki glasno vpijejo, da bodo 'uredili zadeve', seveda lažejo. Kompleksnejši kot je naš svet, naša družba, večji in težji so problemi. Nujno je, da jih najprej prepoznamo, zaznamo in definiramo, kritično ovrednotimo. Šele potem se odpre možnost rešitve, napredka.

Če naši predniki ne bi kritično razmišljali, bi danes še vedno pometali po 'votlinah'. Tako pa je nekdo izmed njih zaznal težave, ki so se pojavljale (recimo problemi s pljuči zaradi vlage in dima), drugi pa je mogoče predlagal potencialno rešitev. In smo zapustili votline, začel se je proces napredka. Z mnogimi vzponi in padci seveda. Brez kritičnega mišljenja bi še vedno verjeli v plosko Zemljo in zaradi tega ne bi odkrili Amerike, ne bi imeli letalskega prometa, satelitov, ne bi poleteli na Luno in s tem posledično pridobili številnih tehničnih pomagal, če Franklin ne bi podvomil v religiozno razlago pojava strele, bi naše hiše ne imele strelovodov, itd. Kritična misel je ključna pri vsakem opravilu, pri naši vsaki dejavnosti. Ko zidamo hišo, kritično presojamo načrte in že izvedena dela, odpravljamo napake. Ko k mehaniku pripeljemo svoj avtomobil, ga ta pregleda in zamenja izrabljeni del. Mi pa kritično presojamo stroške, ki so pri tem nastali ...

Tudi za umetnostno polje je kritična misel ključna. Ko zapišeš stavek, ga moraš preveriti, kritično ovrednotiti, popraviti slovnične in vsebinske napake. Ko slikar potegne potezo po platnu, presodi, če je dobro vpeta v celoto, če sledi formi in podobno. Ko glasbenica potegne z lokom po violini, presoja, kako natančno je ujela intonacijo.

Ker popolnost obstaja zgolj kot ideal, ni noben realiziran načrt, nobeno dejanje, ki ga izvedemo, brez napak, nič ni 'sto odstotno'. Majhne napake nas ne ogrožajo, včasih jih jemljemo celo kot dopolnitev, kvaliteto, nujno odstopanje od preveč rigorozne shematičnosti. A če zadeva ne funkcionira, če grozi, da se bo celo sesula, zaustavila, pokvarila, je kritika nujna. Tisti, jim je (nam je!) namenjena, pa si moramo priznati, da je to pač neizbežen del ustvarjalnega procesa.

Če se bomo samo trepljali po ramenih in hvalili, se bo naša ladja potopila. Niti brezhibni nasmeški in 'pozitivna energija' nam ne bodo pomagali ...