Vračanje

Pred nekaj dnevi smo bili z družino v Zagrebu. Najprej smo morali po nujnih nakupih, v enega izmed večjih trgovskih centrov na robu mesta. Ženski del se je strastno zapodil v zadovoljevanje nabiralniškega nagona, jaz pa sem, ker pač ni bilo nobenega merjasca ali antilope, za katerima bi se pognal, odpravil v manjšo knjigarno v kleti centra, si v bližnjem lokalu naročil kavico in v roke prijel knjigo, ki sem jo kupil. Verjetno sem bil edini v tej gromozanski zgradbi, ki je imel v rokah knjigo - ostali, ki niso strmeli v izložbe, so brskali po ekrančkih - , gotovo pa daleč naokoli ni bilo nobenega, ki bi se poglobil v branje Igorja Mandića. Ta pisatelj, publicist, kritik in polemik, je ena najbolj originalnih in vplivnih figur širšega kulturnega prostora, celotne bivše Juge. V tistem šundru trgovskega centra sem brez posebnih težav padel v vrtiljak njegovih duhovitih in ostrih sodb in pozabil na okolico. Tu in tam sem se kar glasno zasmejal. Recimo ko sem prebral kratko sintagmo :'Separatisti vseh dežel, združite se!'

Mandić je zame kar pomembna figura. Z njim sem se prvič srečal davnega leta 1989, ko mi je v neki ljubljanski knjigarni prišla v roke knjiga Ekstaze i mamurluci (Ekstaze in mački), poglobljen zapis o vinu: kulturi, antropologiji, estetiki in erotiki uživanja v njem. Kot še skoraj mlečnozobi občasni alkoholik sem bil takrat ljubitelj piva, iz vina in njegovih oboževalcev pa sem se pogosto norčeval, jim očital nekakšen spakedrani elitizem. A že po nekaj straneh te knjige se mi je zavrtelo v glavi, pa ne od alkohola. Ko sem knjigo na eks prebral, sem se spreobrnil v strastnega nasprotnika 'pivopivcev', ki so bili poslej predmet mojih zbadljivk. Mandića pa sem, kolikor se je dalo, kasneje spremljal, velikokrat tudi na televiziji, saj je bil in je še, neverjetno zanimiva, fotogenična figura. Z ostrim jezikom in obširnim znanjem se vehementno spoprijema ne le s problemi v umetnosti, ampak tudi s temami iz popularne kulture, skoraj z vsem, le s športom ne. Kar je ravno tako pisano na mojo kožo. Predvsem pa pri njemu občudujem nepopustljivo pokončnost in pogum.

Po nakupih smo se odpravili malo v mesto, se sprehodili, običajno, če je čas, spijemo kavico, punce pojedo kakšno lokalno specialiteto, recimo famozne 'fritule', stopimo v katero izmed številnih knjigarn ali galerij, predvsem pa sam rad zadiham v utripu pravega mesta, ki mi je blizu ne le zaradi slabih petdesetih minut, ki jih potrebujem za vožnjo od hiše do centra, do Ilice. Ljubljana je seveda lepa in zanimiva, vendar je preprosto premajhna, da bi zares začutil 'mesto', njegov utrip. V Zagrebu se ta zgoščena energija in širina čutita intenzivneje. Zaradi gole statistike je tukaj pač več vsega, kar te lahko zanima. Tudi dobrih umetnikov. Ni čudno, da se tu in tam pojavi kak presežek Mandićevega kalibra.

Ko sem listal po knjigi, sem naletel tudi na podatek, da je bil avtor maja 1996 v Beogradu. Spreletelo me je: le nekaj tednov za njim sem bil takrat tam tudi sam. Z bratrancem Bojanom sva se prek Madžarske odpeljala k njegovim staršem, k teti Gelci in stricu Miletu. Tista dva tedna sta bila zame neverjetno intenzivna. Potikal sem se po mestu, vpijal njegovo barvito in nasičeno energijo, iskal prostore, ki sem jih poznal iz knjig, iz spominov in pripovedovanj pomembnih figur umetniške elite prešnjih časov. Vznemirjeno sem vstopil v znameniti lokal Prešernova klet, v katerem sem poskušal slišati že zdavnaj izzvenele glasove ljudi, ki sem jih in jih še vedno občudujem. Navduševal sem se nad odlično založenimi antikvariati in knjigarnami in nad umetniškimi zbirkami v muzejih in seveda nad ljudmi, nad mestom v celoti. Kot bi nedavna vojna in razpad skupne države ne vplivala nič nanj, čeprav so bile še vedno razvidne njene sledi. V neki knjigarni so se mi zasvetile oči: pol metrska nova zbirka zbranih del Danila Kiša, enega najboljših pisateljev in ene najpomembnejših javnih figur cele regije, tudi sodobnika Mandića. Vprašam za ceno, preračunam dinarje v marke, in resignirano ugotovim, da je dvesto mark vseeno malce preveč zame. Naslednji dan pa me teta Gelca, očetova sestra, nagovori na štiri oči in mi ponudi denar, darilo, 'da se je bom kdaj spomnil', kot je rekla. Zahvalim se in pogledam: dvesto mark! Kot bi vedela! Skočim na mestni avtobus in čez pol ure sem že v knjigarni, pred istim prodajalcem, ki mi z nasmehom knjige zavije in zaželi srečo. Kiš je tako poleg Mandića in še nekaterih drugih pisateljev našel svoje mesto na 'posvečeni' knjižni polici, vedno pri roki.

Starejši kolegi z nostalgijo govorijo o časih, ko je bila naša domovina veliko večja, ko si lahko razstavljal v Beogradu, Zagrebu, Skopju. Danes ima mlad človek seveda možnost oditi na Zahod, v našo novo 'skupno' domovino. A slednje vsaj starejši, verjetno pa tudi večina mlajših, še nismo ponotranjili, še ni samoumevno 'naša', kot je bila bivša Juga. Mislim, da je bila slednja tudi bolj notranje odprta, kot je zaenkrat Evropa. Tisti, ki smo jo vsaj malo doživeli, ki smo skozi pisatelje, umetnike, filme, skozi celotno pop kulturo začutili njeno širino, njeno bogastvo, se tu in tam vračamo k njej, seveda samo posredno, prek ljudi, ki so dejavno soustvarjali duhovno atmosfero takratnega časa in prostora. Ko se nekam vračaš se moraš zavedati, da se ne boš zares vrnil. Ne gre, spremenil si se in spremenil se je tudi kraj, v katerega naj bi se vrnil. A kljub vročekrvnim prizadevanjem separatistov, ki jih omenja Mandić, je vračanje v ta 'izginuli' prostor smiselno. V tem iskanju najdeš delček sebe in se ti hkrati odpre nov svet.

Slika: Boštjan Kavčič: ORGanizem XLVII – Bela kača, 2017, kamen Kanfanar, 100 x 100 x 212 cm, lokacija: Park sv. Lucija, Lucija.