Pred nosom ... (42)

Cepiva, cepci in zarotniki

Letošnja zima nas ni ravno obdarila z običajnimi, velikokrat zaželjenimi zimskimi radostmi, zelo radodarna pa je z žal običajnimi nadlogami. Pred eno izmed njih, širjenjem razvpitega virusa, sedaj trepeta cel svet.

Na spletu se, kot običajno, pojavljajo tudi bolj ali manj nore razlage tega pojava. Za njim naj bi, 'jasno', stali farmacevtski lobiji, veliki igralci v polju biznisa. Ti brezobzirni škodljivci prek podkupljivih znanstvenikov v temačnih, pred očmi javnostmi skritih laboratorijih, proizvajajo nove in nove viruse, potem pa pridejo na dan s cepivi. In njihovi zaslužki se vzpenjajo v nebo. Pred časom sva o tej 'logiki' na spletu debatirala z naključnim znancem, ki je bil sveto prepričan, da nam takšno logiko narekuje zdrava, kmečka pamet. Pa jo res? Je res logično, da bi recimo Kitajska iznašla virus, ki bi povzročil blokado njene industrijske proizvodnje v celih regijah? Bi enako storile ZDA, ki se ravno tako soočajo z grozljivimi posledicami, recimo padcem vrednosti delnic in iz tega sledečo potencialno gospodarsko krizo, pa tudi enormnimi stroški zdravljenja? So res tako neumni, da bi se šli tak hazard? Drug ugovor je še bolj učinkovit: takšne 'zdravorazumske' domneve nujno izhajajo iz predpostavke, da nalezljivih bolezni v časih pred farmacijo, se pravi pred 150 leti, sploh ni bilo. Predpostavka je seveda smešna. V šestem stoletju je kuga ustavila sprva uspešne vojaške pohode velikega cesarja Justinijana. V takratnem Konstatinoplu je umrlo štirideset odstotkov ljudi. Domnevni načrt, ki so ga verjetno izvedli kakšni čarovniki ali duhovni – farmacevtov, ki bi znali izdelati viruse tudi takrat še ni bilo - očitno ni bil najbolj smiseln, saj je ta nadloga, zaradi katere je upadel nadzor v državi, pripomogla k vzponu islama in kasnejšemu propadu vzhodnorimskega cesarstva. Kdo je potem kasneje, pred sto leti, ustvaril virus španske gripe, ki je ubila 50 milijonov ljudi in ni izbirala držav, saj je kosila enako med obema nasprotnima stranema velike vojne? Kot na mnogo področjih se tudi tukaj ne moremo izogniti poosebljanju vzrokov določenega pojava, iskanju 'krivcev'. Če nas nekaj prizadene, to kar samodejno pripišemo 'nekomu', neki entiteti, ki se je za to 'odločila'. V pradavnih časih smo vsak udar strele pripisovali kakšnemu ljubosumnemu božanstvu na nebu, danes pa širjenje virusa pripisujemo 'nekomu', ki ima interese. Seveda puščice obtožb letijo na farmacevtske gigante, ki naj bi jim šlo samo za zaslužek. Verjetno to v veliki meri drži, drugače bi tovarne obstale. A hkrati naredijo s proizvodnjo zdravil tudi mnogo koristnega, to lahko zanika le popolnoma zaslepljen zagovornik zarot. Število ljudi, ki jih je gotove smrti rešila farmacija, se šteje v milijardah.

Prepričanje, da sebični interesi v vsakem primeru razvrednotijo oz. prekrijejo druge, altruistične, so presenetljivo razširjeni. Kakor hitro v določenem produktu 'zavohamo', da bo prodajalec ob tem, ko bo nam dejansko lahko naredil uslugo, tudi izdatno zaslužil, v nas vstane dvom. Kar naenkrat se nam zdi, da se je vsebinska ali uporabna vrednost predmeta zmanjšala, celo izničila. Vidimo ga zgolj kot sredstvo za zaslužek. Zagovorniki takšne poenostavljajoče razlage seveda spregledajo, da niso popolnoma dosledni. Če bi bili, bi ne uporabljali recimo avtomobila, ki ga veliki koncerni izdelujejo zato, da bi zaslužili: če bi na police v trgovinah postavili samo tisto, kar bi nekdo izdeloval iz čistega veselja, brez 'skritih' sebičnih interesov, bi bile te skoraj prazne. Po svetu pa bi vsi hodili takšni, kot naši predniki: 'goli in bosi'...

Takšna logika nam lahko zamegli razum in povzroči težko nesprejemljive in celo škodljive posledice. Na eni strani panika, ki je lahko uničujoča, na drugi ignoranca, ki je podobno nevarna. Na eni nerazumen strah, ki lahko privede celo do rasističnih izpadov, do nasilja, na drugi pa zanemarjanje očitnih nevarnosti in izgovori, da bo itak vse v redu, kot je bilo že tolikokrat. Pa ni bilo vedno...

Zaenkrat smo pri nas še varni. Virus nas je verjetno zamenjal s Slovaško.

Slika: Vlado Stijepić: Risba 1, 2019, tuš in akril na papirju, 98 x 75 cm