O zarečenem kruhu ...

V drugem tednu globalne katastrofe, ki smo ji priča, so na plano prišli duhovi preteklosti. In to na najbolj nepričakovanih mestih, recimo v 'zibelki demokracije in kapitalizma', v ZDA. V deželi, kjer je dobiček najvišja vrednota, v kateri je posameznik skoraj v celoti prepuščen samemu sebi in ga država, če mu ne uspe, pusti na cedilu in brez milosti konča na cesti, so za potencialno rešitev svoje potapljajoče ekonomije začeli razmišljati v res presenetljivih okvirjih. To je zanimivo še posebej zato, ker so bile te rešitve še nedavno anatemizirane. Povprečni Američan ob besedici 'socializem' dobi izpuščaje na koži, ta 'grozljiva' beseda je zanje ena najbolj toksičnih, kar jih obstaja. O tem jasno priča usoda donedavnega favorita, 'demokratičnega socialista' Bernieja Sandersa. Bolj je uporabljal to besedo, čeprav ni bila nujno povezana s tem, kar misli večina ljudi, slabše mu je šlo. Pravzaprav je po vsem razvitem Zahodu ta beseda, vsaj v uradnih, korporativnih medijih, postala skoraj sinonim za cianid, za najhujši strup. Tudi pri nas velik del ljudi najprej pomisli na Goli otok, živilske karte, pomanjkanje osnovnih dobrin, bone za bencin in podobne 'blagodejnosti'. A stvari se očitno spreminjajo.

Neoliberalna retorika se je v zadnjih desetletjih zelo razširila. Oprijele so se je celo politične grupacije, ki se razglašajo za leve. Tem elitam je uspelo velik del ljudi prepričati, da moramo racionalizirati in zmanjšati javni sektor, znižati davke, nenehno izvajati famozno 'prestrukturiranje' (evfemizem za zmanjševanje pravic zaposlenim), v veliki meri pa jim je uspelo tudi s tezo, da so za slabšo ekonomsko uspešnost ljudi najbolj krive marginalne skupine ljudi, predvsem tisti, ki nič ne delajo, pa jim država vseeno daje nekakšno rento. Lenuhi. Goljufi. Je res tako enostavno? Se nam bosta potem, ko te goljufe odstranimo iz državnih jasli, cedila med in mleko? Bodo zaradi tega plače višje, zdravstvene usluge, šolstvo, infrastruktura pa cenejši? Seveda ne! Dokaz so ravno ZDA, ki se kar dobro držijo teh smernic, pa imajo najdražje zdravstvo in šolstvo na svetu, infrastruktura pa jim nazaduje.

Nedvomno je med ljudmi, ki so na tak način pripeti na državne jasli, tudi nekaj goljufov. A to seveda ne pomeni, da morajo zaradi njih biti kaznovani vsi. Malo boljši nadzor in verjetno nekaj sprememb zakonodaje bi hitro razkrinkala tiste, ki so sicer na socialni podpori, njihov najnovejši Audi pa je last petletnega sina. Kaj pa naj recimo storimo z ljudmi, ki so zaradi omejenih mentalnih sposobnosti neprimerni za brezkompromisni boj za delovna mesta? Kaj naj naredimo s tistimi, ki imajo IQ pod 80? Celo intelektualna zvezda konservativcev, Jordan Peterson priznava, da so to ljudje, ki sami ne zmorejo uspevati na trgu, ki ne morejo prevzeti vseh tveganj, pred katera je postavljen povprečen posameznik v razvitem kapitalizmu. Celo za vojaško službo so neprimerni. Torej jim moramo kot družba pomagati. Nikakor ne smemo pristati na tisti ponarodeli slovenski 'kdor ne dela, naj ne je'.

Ta situacija je jasno razkrinkala neprimernost nereguliranega kapitalizma, ki mu je edina vrednota dobiček in niti ne pomisli na dobrobit ljudi. V državah, kjer imajo predvsem zasebno zdravstvo, ki tekmuje za dobičke kot vsaka gospodarska panoga, imajo velike težave z obvladovanjem epidemije. Razmišljajo celo o nacionalizaciji bolnišnic. Zasebni sektor je dejansko neprimeren za takšno situacijo, saj je razpet med željo po dobičku in pomočjo bolnim. Žal se velikokrat odloči za prvo možnost, zato so ukrepi, tudi začasen prisilni nadzor države, nujni.

Moram priznati, da čutim zadoščenje, celo malo privoščljivosti, ko opazujem tiste, ki so nenehno bentili čez socializem in komunizem (velikokrat neupravičeno, ko so recimo že majhno povišanje davkov najbogatejšim a priori povezovali z Venezuelo), izvajati prave socialistične ukrepe: ne le nacionalizacija oz. prisilna uprava v bolnišnicah in pomoč gospodarstvu, na mizi so celo predlogi o finančni pomoči posameznikom, ki jih je prizadela ta kriza. Vse glasnejši so tudi predlogi o uvedbi univerzalnega temeljnega dohodka. Kaj na to porečejo tisti, ki bi lenuhe najraje obsodili na stradež?

Na nekaj pa moramo vsekakor biti zelo pozorni, če nismo bili doslej. Ko bo te krize konec, ko se bomo recimo jezili nad vse višjimi zneski na položnicah za stanarino, daljinsko ogrevanje in podobno: ne obtožujmo 'lenuhov' in migrantov. Pravi krivci sedijo v usnjenih naslanjačih…

Slika: Borko Tepina: Slika 89, 2018, olje na kartonu, 100x70cm