Pred nosom ... (72)

Kdo služi komu?

Kot posamezniki in skupnost še vedno nismo ponotranjili sprememb, skozi katere smo šli kot nacija leta 1991. Pred tem smo imeli enostrankarski, socialistični družbeni sistem, v katerem je prevladovala družbena lastnina in je bila odgovornost za upravljanje z njo razpršena ali celo zamegljena. Skoraj nihče ni bil ničesar kriv, če je bil kak problem, vodilni so se izgovarjali na druge, krivi so bili notranji sovražniki, tuje obveščevalne službe in podobni zlobneži. No, iz tega našega socializma smo bežali, da nam 'kikle niso riti dohajale', veselili smo se, da bo privatna lastnina dokončno spet postala vrednota in temeljno ekonomsko vodilo, zavladala naj bi večja odgovornost, dosledna transparentnost in tisti, ki so zavozili podjetja v javni lasti ali na drug način ogoljufali državo, naj bi to na nek način tudi poplačali, vrnili družbi.

Pred našimi očmi so takrat izginila velika podjetja, ki so vsaj do neke mere dobro poslovala. Spretni špekulanti so jih pustili propasti, potem pa so jih po delih prodajali ali poceni kupovali. Ali jih podrli in drago prodali zemljišča. V tujino je prek različnih posrednikov v teh desetletjih izginilo za najmanj petdeset milijard neobdavčenega denarja. Po konservativni oceni mednarodnih institucij. Pragmatiki bi rekli, da so se ti ljudje pač 'znašli', izognili davkariji in da bi jih, kot recimo menijo razni 'spin' svetovalci za davčne zadeve s sumljivo provenienco, dejansko morali vzeti za vzor. Ta 'spretnost', ki ji drugače lahko rečemo kar goljufija, ameriškemu predsedniku prinaša kar precej podpore v njegovi državi. Verjetno podobno velja tudi pri nas. Dejansko se s tem kot državljani ne bi smeli pretirano ukvarjati, saj je to pač zadeva odgovornih institucij. Ko pa se podobno dogaja v javnih ustanovah, pa bi se nam morala v glavi prižgati rdeča luč. Pridušamo se nad stanjem v zdravstvu, šolstvu, javnih službah, še posebej nad politiko, vendar smo le redko pripravljeni zastaviti svojo besedo ali še kaj pomembnejšega. V zadnjih mesecih smo recimo lahko opazovali, kako se je pogumni javni uslužbenec drznil izpostaviti pred mediji in s prstom pokazati na očitne nepravilnosti. Del javnosti ga je seveda takoj diskvalificiral in ga v duhu nekih prejšnjih časov označil za provokatorja, agenta sumljivih struktur, ki naj bi upravljale z našo državo iz ozadja, del javnosti pa mu je zaploskal. V resnici niti ni toliko pomembno, v kolikšni meri njegove trditve držijo - da so popolnoma izmišljene, lahko trdi samo zelo naiven človek ali manipulant -, najpomembnejše je v tem smislu spoznanje, da bi se kot odgovorni državljani morali obnašati podobno. Če vidimo kakšno nepravilnost, ki zadeva vse nas, bi se morali odzvati, glasno opozoriti ustrezne organe. Nekako se bomo morali postopno dejansko soočiti s preprostim dejstvom, ki ga večina še ni doumela: tisti, ki so zaposleni v javnih ustanovah in še posebej tisti, ki imajo politično moč, dobivajo svojo plačo iz davkov, ki jih plačujemo državljani. Čisto konkretno so torej oni v naši službi, mi jih 'zaposlujemo'. Prekleto nam mora biti mar, kaj se torej dogaja z našim denarjem.

Že ljudska modrost ve, kaj se zgodi s človekom, ki se dokoplje do takšnega ali drugačnega položaja. Nekateri se ne spremenijo, ostanejo razsodni, druge pa oblast opijani, jim stopi v glavo. Ko je Marx pred davnimi časi govoril o tem, kako bodo delavci, kot 'enaki med enakimi', ko prevzamejo vajeti, veliko bolje in pravičneje od kapitalistov upravljali z dobrinami in s podrejenimi delavci, mu je Bakunin cinično odvrnil, da ne razume človeške narave. Poudaril je, da bodo delavci takoj, ko bodo zasedli položaje, začeli gledati navzdol iz višav na ves plebejski svet delavcev. Takoj ko namreč zasedejo pozicije, ne predstavljajo več delavcev, ampak sebe in svoje zahteve po vladavini nad ljudmi. Žal je imel Bakunin prav in neštetokrat smo lahko včasih opazovali, kako so bili v orwelovskem duhu nekateri 'bolj enaki od drugih.'

Ti 'bolj enaki' se oklepajo stolčkov kljub jasno dokazanim napakam, kot bi se ne zavedali, da si s tem le še poslabšujejo položaj. Ministrica se zaradi tiste 'malenkosti', nekaj sto evrov, ki jih je dobila kot darilo, priduša zaradi domnevnih hudih kršitev, ki naj bi jih počeli drugi. Kot v vrtcu, ko vzgojiteljica okrega Franceljna, ker se je pokakal, ta pa v joku, cepetajoč vpije, da se je Janezek tudi. Obtožujejo medije, da o tem poročajo, kritizirajo tiste, ki si drznejo opozoriti na napake, namesto da bi se vprašali, če so res kaj narobe naredili. Pogosto gredo celo tako daleč, da se poslužujejo sumljivih političnih bližnjic in poskušajo celo izvajati pritisk na 'žvižgače' ali na medije, ki s svojim obveščanjem domnevno ogrožajo njihov obstoj. Včasih sledijo celo odkrite grožnje.

V ZDA so pred leti sprejeli zakon, s katerim so na ladjah predpisali stikala, ki omogočajo posadki, da v primeru neracionalnih odločitev kapitana sporočijo nadzornim organom ustreznih institucij na obali, da je ladja v nevarnosti. Pobudo za sprejem tega zakona je podala mati hčerke, ki je izgubila življenje na ladji. Ko so preiskovalci preverjali ladijsko 'črno skrinjico', so jasno razbrali, da je tako ona, kot tudi številni drugi člani posadke, poskušala prepričati kapitana, da je smer, ki jo je določil, napačna, vendar je kapitan vztrajal pri svoji odločitvi, ki je pripeljala do brodoloma in smrti celotne posadke.

Koliko 'ladij' se bo še potopilo, preden bomo spoznali, da je stikalo je pred nami, v dosegu roke?

Slika: Nina Čelhar: Vpetost (pomlad) I, 2020, akril na platnu, 80 x 200 cm.

NINA ČELHAR (1990, Postojna) je slikarstvo študirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer je leta 2012 tudi diplomirala. Leta 2018 je pri prof. Marjanu Gumilarju in prof. Juretu Mikužu še magistrirala. V študijskem letu 2013/14 se je izpopolnjevala na Hochschule für Grafik und Buchkunst v Leipzigu (Nemčija). Pripravila je več samostojnih in sodelovala na vrsti skupinskih razstav v Sloveniji, kot v tujini. Prejela je več priznanj, njena dela so umeščena v privatne kot javne likovne zbirke (med drugim Essl, Riko, Imago Mundi – Luciano Benetton Collection, Miklova hiša, Galerija Božidar Jakac, Univerza v Ljubljani). Živi in dela v Ljubljani.