Danes sem odkrila področje, kjer se z otroci med seboj ohranjamo v ravnovesju.

Otrok 1 se je sredi popoldneva naveličal senzorno naporne družbe mlajših otrok in se odstranil iz njihove bližine. Prišel je k meni v dnevno sobo. Besedno je izrazil tisti občutek, ko smo malo lačni, precej žejni in nekoliko utrujeni.

"Meni je dolgčas!"

Zastrigla sem z ušesi, saj sem na ta dogodek čakala pripravljena. Z vedrim nasmehom sem otroku porinila v roke krpo za brisanje prahu in ga poslala obrisat prah z lesenih stopnic. Ne ravno nemogoča in težka naloga, primerna tudi za predšolskega otroka, za drugošolca mala malica.

Obrisal jih je tako, kot pritiče sedemletnemu otroku, nato pa mi je povedal, da mora sedaj ven, ker mora "zelo dolgo metati na koš". Nemudoma je zapustil prizorišče. Dolgčas je bil v hipu ozdravljen.

Čez deset minut sem malo lačna (kot vedno), preveč utrujena za gospodinjenje in malenkost slabe volje brezciljno brskala po telefonu. Otrok 3 je bržkone opazil mojo zdolgočasenost in mi v hipu postregel z rešitvijo. Na balkonu je odkril kanto vode, zlil vodo po tleh in po sebi in v luži veselo čofotal, dokler ni posredovala nič več zdolgočasena mati. Takšno dejanje potegne za seboj kakšnih 10 minut dela že ob lepem vremenu, če se Otrok 3 strma, pa dvajset in več. Nato me je našel Otrok 2 in mi na dolgo in široko opisal napet imaginarni boj med svojima "blejblejema". To je nekoliko pootročeno ime za nekakšne tehnično dovršene vrtavke, ki jih je nujno treba kupiti v trgovini. Mati Otroku 2 (še?) ni kupila blejblejev v trgovini, zato si jih Otrok 2 ponavadi napravi sam iz drugih igrač, pokrovov, šolskih potrebščin in tuje lastnine nasploh. Kako naj mi bo potem dolgčas? Že sam opis dvoboja je izjemno napet, za bonus pa moram na koncu še poiskati vso svojo lastnino, ki se lahko potencialno spremeni v "blej blej" in se med dvoboji neizogibno znajde nekje pod kavčem.

Zelo zadovoljna sem, da moji otroci skrbijo, da na stara ali manj stara leta ne bom imela alzheimerjeve, da se ne morem povsem zaležati tudi tiste dni, ko nisem v službi, in da mi vsak dan uspe doseči vsaj tisto minimalno število korakov. Vem tudi, da se bodo zelo hitro naučili, da besede "dolgčas mi je" pri starših nikoli ne dosežejo pomilovanja - kot ga niso že pri naših starših v naših mladih letih in verjetno pri njihovih starših ravno tako. Pred tem pa ta beseda itak niti ni obstajala.