Roke pod mizo…

Pred dobrimi petnajstimi leti sem na morju blizu Šibenika od naključnega znanca iz Srbije - z njegovo družino smo bili skupaj na plaži – dobil zanimivo ponudbo. Tip je bil komercialist pri pomembnem podjetju za proizvodnjo električnih vodnikov in mi je predlagal, da naj poskušam dobiti kakšnega posrednika v Sloveniji, ki bi prodajal njihove proizvode, seveda na veliko. Pomenljivo je namignil, da bi imel od tega tudi jaz koristi. Ker nisem ravno tip, ki bi se šel takšne posle, ponudbe nisem udejanil. Sem se pa nanjo spomnil večkrat, nekajkrat mi je bilo celo žal, v glavnem pa sem se muzal, ko sem sebe videl kot protagonista kakšnega mafijskega filma, recimo Botra. Pač, skriti dogovor, šopi denarja, ki jih prejmeš mimo davčnega nadzora in podobne sladkosti. Na to mojo 'mafijsko' prigodo pa sem pomislil tudi zadnjič, ko sem prebral odličen esej izraelskega zgodovinarja in publicista Y. N. Hararija, v katerem piše o naravi in zgodovini teorij zarot.

Tehnično gledano je že vsak dogovor o vzajemni pomoči, recimo med sosedoma, ki se včasih celo brez besed 'dogovorita' o uslugah, ki jih bosta naredila drug drugemu, nekakšna 'mikro zarota'. Seveda je povsem absurdno takšne dogovore jemati kot nekaj spornega, a recimo naša država je pred leti s kriminalizacijo 'medsosedske' pomoči naredila ravno to. Poskusila je regulirati nekaj, kar je z nami že od zore človeštva, pravzaprav je ta pojav pogost tudi v živalskem svetu. Te mikro 'zarote', ki jih je večina totalitarnih družb hotela nadzorovati, so dejansko ena izmed ključnih družbenih vezi. In jih moramo v resnici spodbujati. Na malo višjem nivoju pa pridejo zraven tudi tveganja, zaradi katerih sta nadzor in regulacija smiselna. Javna skrivnost je, da pri vsakem poslu nekdo potegne nekakšno provizijo, na podoben način, kot je bila ponujena meni. A višje kot gremo, ravno o tem piše Harari, manj je možnosti, da bi se dogovor uresničil tako, kot je bilo načrtovano. Iz preprostega razloga: udeležencev je vse več, vse več je pogojev, ki morajo biti izpolnjeni, zato se takšne velike zarote v glavnem sfižijo. Ali pa ravno dejstvo, da se je 'načrt' izjalovil, kaže, da nekega skrivnega načrta, dogovora, zarote, sploh ni bilo. Američani so leta 2003 napadli Irak, da bi tam uredili razmere, uničili orožje za množično uničevanje itd. Čez nekaj let se je ta akcija izkazala za popoln debakl: namesto urejenih razmer in vzpostavitve ameriške nadvlade je v resnici profitiral Iran. Tudi če je bil ta načrt dejansko v ozadju, se je torej sfižil, propadel, ker zarote na tako visokem nivoju ne morejo uspeti. Da bi recimo uspela zarota o ameriškem poletu na Luno, bi moral nekdo, neka skupina močnih, vplivnih ljudi, v molk prepričati 400000 ljudi, ki so sodelovali neposredno pri projektu, seveda pa bi morali k molku zavezati še vse odgovorne v tedanjem Varšavskem paktu, ki so budno spremljali polet in bi gotovo vedeli, če bi se Američani zgolj igrajčkali v kakšnem studiu v Hollywoodu, če torej ne bi snemali na Luni. To je praktično neizvedljivo, tu zarote gotovo ni bilo. Bila pa je verjetno recimo pred prvo svetovno vojno, ko so se velike sile hotele malce poigrati v peskovniku in premikati meje, pričakovale pa so, da bo vojna trajala samo nekaj mesecev. Žal ni.

Globalne teorije zarot ali teorije kabale, kot pravi Harari, so torej bodisi neobstoječe bodisi se ponesrečijo. Pri tem pa lahko nastane tudi grozljiva škoda. Prepričanje nacistov, da za vsem slabim na svetu stojijo Judje, je človeštvu povzročilo neskončno gorje. Še danes si nismo povsem opomogli, še danes nas preganjajo ti duhovi preteklosti. Tu in tam znova vzbrstijo, saj se napajajo na čisto človeški slabosti večine ljudi: če določenega pojava ne razumeš, je pri roki hitro kakšna preprosta razlaga. O virusih večina izmed nas nima pojma, tudi o cepljenju ne, pa je seveda veliko lažje verjeti tezi, da za vsem stoji globalna kabala zarotnikov, Gatesov, Sorosev in podobnih zlobnih posameznikov, ki so virus ne le naredili, ampak ga bodo izrabili za globalno akcijo cepljenja, s katero bodo zaslužili in nas mimogrede prek čipov - ki bodo, jasno, ključen del cepiva – tudi zasužnjili. Jasno, zgolj tiste, ki bodo ostali po zdesetkanju prebivalstva, ki je ravno tako baje del tega 'skrivnega' načrta.

Čipov torej verjetno ne bomo dobili v naša telesa in naših otrok ne bo ukradla zlobna Hillary, lahko pa se zgodi, da bomo imeli zaradi zarot na nižji ravni resne težave. Dogovori sami, kot lahko vidimo, niso sami po sebi problem, ta nastopi, kadar je vložek ali kolateralna škoda previsoka. Nekdo bo nekoga podprl, da zadrži svoj stolček, njegovi politični botri pa mu bodo v povračilo omogočili ponovno izvolitev, recimo. Nič posebnega, običajna trgovina, a če bo zaradi takšnega dogovora v nevarnosti obstoj kakšne pomembne institucije, bo škoda nepovratna in velika. Takšnih zgodb je bilo do sedaj ne le na državnem nivoju, ampak tudi nižje, zelo veliko. Upajmo, da se nam ne zgodi še kakšna…

Slika: Hamo Čavrk: Objekt iz cikla Carta incognita, 2020, barvan les, 70 x 70cm.

Hamo Čavrk je po osnovni vokaciji kipar, ki se že vrsto let posveča grafiki.

Rojen je 1950. leta v Sarajevu.V Sarajevu je končal Akademijo likovnih umetnosti in se nato dve leti izpopolnjeval v mojstrski delavnici Antuna Avgustinčića v Zagrebu.

Na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani je zaključil magistrski študij leta 2007.

Živi in dela med Zagrebom in Novim mestom.

Razstavljal je na več kot 80 samostojnih in 400 skupnih razstav doma in v tujini. Udeležil se je grafičnih bienalov v Berlinu, Varni, Kyotu, Krakovu, Kairu, Maastrichtu, Douru, Ljubljani, Otočcu, Zagrebu.

Naredil je več scenografij za gledališče kot tudi art filme.

Večkratno je bil nagrajen in je prejel priznanja za svoja umetniška dela.

Njegova dela se nahajajo v nacionalnih galerijah doma in v tujini ter v javnih in privatnih zbirkah.