Pristranska solidarnost

Medtem, ko se je begunska tematika in problematika na lokalnem nivoju povsem umirila, saj od iniciativ že več kot mesec ni slišati nič, se na državnem nivo le malo bolj govori o tem. To pa ravno zaradi dogodka, ki se je zgodil pred nekaj dnevi, ko so iz ljubljanskega azilnega doma na Viču deportirali mlado sirsko družino. Oče, mama in nekaj let stari sinček so morali zapustiti Sloveniji in oditi na Hrvaško. Na svetovnem nivoju pa je ta tema še kako živa.

Potem, ko je ameriški predsednik Donald Trump prepovedal vstop v Združene države Amerike prebivalcem šestih muslimanskih držav, so se po svetu zgodile burne reakcije na to potezo. Kasneje je prepoved umaknil za eno izmed držav. Razlog te odločitve ni znan. Tudi Twitterju, ki je Trumpov najbolj priljubljen "medij" socialnih omrežij, ni zaupal tega podatka. Zanimivo pa je, da je umaknil prepoved Iraku, čeprav ga še v veliki meri zajemajo oborožene sile samooklicane Islamske države. Torej po novem imajo teroristi prost dostop do Amerike. In to po Trumpovi nerazjasnjeni nesmiselni logiki.

Pa pustimo tega trapa.

Pred nekaj dnevi se je v Londonu ponovno zgodil teroristični napad v katerem so umrli štiri ljudje. Groza.
Kmalu potem, ko sem prebral to novico, sem na telefonu odprl Instagram. Tam sem pa takoj lahko videl objave ljudi, ki sočustvujejo z umrlimi z napisi:"Je suis London!". Čeprav se grem stavit, da jih polovica sploh ne razume te francoske fraze, ki je postala prepoznavna po terorističnem napadu na kontroverzni francoski medij Charlie Hebdo.

In tukaj ne razumem tega pristranskega sočustvovanja oziroma pristranske solidarnosti.

Ker, ko v Damasku ali Alepu bombardirajo otroško bolnišnico ali pa "zradirajo" celotno mesto, nas to ne gane (preveč). Pa je človeško življenje, ki ga nekdo da, v vojni največ kar lahko damo. In vsako je enako vredno. In to je največ. Neprecenljive vrednosti.