Zadnjič mi je prijatelj poslal link do neke zgodbe o ženski, mogoče si jo uspela prebrati že sama, kako je trpela kot otrok. Poslal mi ga je z namenom. Ker me pozna in ve, kaj si o tem mislim. Zgodba se me je dotaknila na več načinov. Pa da ti jo prvo predstavim:

»Daleč nazaj, ko smo bili še v Jugi in je bil na oblasti še tovariš Tito, se je mlademu delavskemu paru rodil drobcen deklič. Starša sta jo vzgajala po svoji »zdravi kmečki pameti«, saj takrat še ni bilo googla in raznoraznih forumov polnih šolanih - prepametnih mamic, ki so eksperti za vzgojo otrok in obsojanju drugih mamic. Tako sta dekliča, ko je že samostojno sedela in se postavljala na noge posadila v hojico. Da, prav ste prebrali! Posadila sta jo v hojico, da je lahko njena mama lahko v miru skuhala kosilo in pospravila stanovanje. Če bi takrat imela google, bi si zagotovo prebrala, kako zelo je škodljiva ta reč. Ampak deklič je imela srečo. Kljub grozoviti napaki s hojico je shodila in hodi še danes, čeprav jih ima že krepko čez 30. Hojica pa ni edina grozna stvar, ki sta ju njuna starša zgrešila. Ubogega dekliča sta oblačila v oblačila, ki se med seboj barvno niso ujemala in niso bila priznanih blagovnih znamk, a so bila udobna in topla.

Če bi imela google, bi si njena mamica zagotovo prebrala, da se morajo oblačila med seboj ujemati in biti prestižnih znamk in da pravzaprav udobje in toplina nista tako zelo pomembna… Uboga starša tudi nista vedela, kako hraniti svojega otroka, zato je deklič moral jesti prav vse, kar so jedli tudi odrasli. Njena starša pač nista vedela, da je potrebno pri prehrani otrok zelo komplicirati. Ampak deklič je preživel tudi napačno hranjenje… In ko je moral deklič prvič v šolo, sta prestopila vse meje.

Dekliča sta pustila, da gre sama – skupaj z drugimi vaškimi otroci v šolo PEŠ in nazaj. Ni je peljal ne kombi ne starši niti ne stari starši. Ampak to pa še ni vse.

Ničkolikokrat so se otroci na poti v šolo ali domov sprli ali celo stepli. In nejeverna starša sta dekliču, ki jima je v solzah pripovedovala o prepirih, govorila postavi se zase ali celo udari nazaj. Nista klicala ostalih staršev in jih okarala. Nista imela socialnega omrežja, da bi prosila za nasvete, kako ravnati v takih primerih. Tako se je deklič pač moral znajti sam. In ne boste verjeli, preživel vse pretepe in prepire. Tako je deklič hodil v šolo dolgih osem let. In če je bila v šoli neposlušna ali poredna in so jo tovarišice ali tovariši okarali, sta ju okarala tudi starša, ali ji naložila celo kakšno po riti. Nista vedela, da bi morala v takem primeru klicati na šolo ravnatelja in jima povedati par krepkih kako nesposobne tovarišice oz.tovariše imajo na šolo in seveda to zgodbo objaviti na socialnem omrežju.

Zares grozno pa je bilo to, da sta ubogega dekliča, čeprav še ni bila polnoletna samega spustila na igrišče k drugim otrokom in se do večera sploh nista brigala zanju.Otroci so bili prepuščeni sami sebi, sami so morali reševati svoje težave in kar je najhuje, morali so se družiti med seboj, se žogati in plezati po drevesu, se skrivati in loviti, kajti niso imeli svojih telefonov, da bi lahko sedeli vsak na svojemu koščku trave in bululi v ekran in pozabili na okolico.

Takratni starši pač niso vedeli, da bi v današnjem času prepametne mamice že klicale socialno službo…Ampak deklič, je kljub čudni vzgoji imel čudovito otroštvo polno ljubezni, topline. Starša nista bila obremenjena s službo ali delom. Vedno sta si vzela čas zanjo. Vikendi so bili njihovi. Vsako poletje so se z malim avtom, ki so ga natovorili do onemoglosti odpravili na dopust. Niso imeli vsega v izobilju, a so imeli vsega dovolj, da so bili srečni in veseli…. Potem pa je deklič odrasel v žensko, nato ženo in kasneje mamo. Vzgoja, ki jo je bila deležna v svojih otroških letih, jo je zaznamovala, do te mere, da tudi svojega otroka poskuša vzgaja na podoben način.«

IN DANES?

Kako je danes, draga moja? Saj veš, da je tole zgoraj malo za res in malo za hec. Ampak zapisano je meni blizu. Kot da sem jaz tista Jugo mama tega nebogljenega dekliča. Sem res? Je to dobro ali slabo? Je to že pretiravanje v kontra smeri vsem sodobnim mamicam? Veš kaj, briga me. Jaz sem jaz in moj otrok je samo moj. No, pa tudi njegov. Zato bolje biti Jugo mama s svojimi možgani, kot Google ovca, ki jo v življenju ob vsej svoji eleganci in finoči vodijo in usmerjajo razni forumi in skupine na Facebooku.

Žal je danes zdrave kmečke pameti vse manj. Še sama se kdaj zalotim, kako zmedeno po forumih iščem odgovore na to, kako dojenčku ustaviti prekomerno odvajanje blata. Ma daj, dete ima drisko in to je to. Daj mu veliko tekočine, počakaj da mine in ne filozofiraj z vudu sranjem. Ampak poseganje po tem vuduju iz neta je posledica sodobnega časa. Tempo je postal nor. Sami sebe pretekamo, po levi in po desni. Nestrpni smo. In to zelo. Na ulici se več ne pozdravimo. Na hodniku v službi se več ne pozdravimo. Pozdravimo svojega partnerja, ko pride domov? Kdo to sploh je? Otrokom še do nekje slediš, čeprav ti odraščajo pred nosom. Njega že počasi izgubljaš. Prav tako ostale v družini. Sms-i, tu pa tam kak klic. Facebook. Kava s prijateljico ne pride na vrsto. Večerja z možem v dvoje že dolgo več ne obstaja. Še dobro da je Božič samo 1x na leto, ker če bi bil 2x, več ne bi bilo časa za družinsko večerjo.

Oprosti, danes je zapis dolg. Ampak samo zato, ker sem se za minuto ustavila in iz tega, zame humorno-sarkastičnega zapisa, hotela potegniti najbolje. Spomnila sem se svojega otroštva. Svoje Jugo mame. Hvaležna sem ji za to, da ni komplicirala. Nikoli. Bila je stroga, uf, zelo stroga. Ne je bil NE. Ampak zaradi njene sproščenosti in spontanosti v vzgoji, danes uporabljam svojo glavo. In upam da bodo nekega dne vsi moji NE-ji mojim puncam uspeli vklopiti lastne možgane.

Ne kompliciraj. Ne nalagaj si dodatnih bremen, ki ti niso potrebna. Ustavi se. Samo za trenutek. Zadihaj. In potem pojdi dalje. Si zdrava? Pa ti? Otroci so v redu? Potem bodi srečna, ker imaš skoraj da vse kar potrebuješ. Če pa boš poleg tega kdaj občutila, da ti v življenju vseeno nekaj manjka…potem pokliči. Hrana je vedno v omari. In vino je vedno v hladilniku.