Moram reči, da so se tisti trije dnevi stradanja od srede do petka kar obrestovali, saj sem lažje zlezla v svojo UNI poletno obleko za na plažo. Kdaj? Prejšnji vikend. Poklicala me je kolegica, Štajerka, in rekla:« pa daj stara čuj, daj gremo na morje za vikend!« Kot da me je morala prositi. Dve mami, dve mami, ki sta nujno potrebovali vikend odklop, sta bili v soboto ob 10.00 zjutraj naoljeni vsaka na svojem ležalniku. In takrat se je začelo.

Po nekaj letih sem končno imela svoj mir. Vsakič , ko sem zaslišala »mama, mama, maaamiii« sem si oddahnila, saj sem zastonj vstala iz ležalnika na nabito polni plaži družin. S svojim hladnim Radlerjem v rokah sem se cinično nasmehnila sama sebi in si mislila, I like it, bitches. Kako dan na plaži preživi mama, ko je končno malo sama? Leži na ležalniku, s sončnimi očali na očeh, da slučajno vse tiste druge mame na plaži ne vidijo, kako si ogleduješ očete njihov otrok, s hladnim alkohol v roki in Cosmopolitanom med nogami. To je življenje, ti povem. Cel popoldan sva prebili pod marelo, ogovarjali vsako, ki je prišla mimo in se slinili nad vsakim mladičem s svojimi še mlečnimi zobmi. Sva pogrešali otroke? Haha, lahko si misliš. Sva pogrešali može? Ta ti je še boljša! Uživali sva v svojem miru, ko naju je pržilo hrvaško sonce, se smejali, ko se nama je pesek pod koleni zaril v vsako poro. Ko se je sonce začelo spuščati in sva se v vročem večeru primajali do hotela, sva kot dve najstnici, ki sta končno ušli nadzoru svojih staršev, debatirali samo še o tem, kaj bo katera oblekla, obula in koliko rund bo plačala. Čipka? Done. Krilo? Done. Štikli? Na nogah. Mati, čas je da zapustive svojo klimatizirano sobo in se končno odklopive! Saj veš, da se to poletje pijejo samo Gintonici, ne? Runda na rundo je padala, vendar sva ga pobiksali, ker sva jih prepočasi in z užitkom srkali, tako da se je sproti stopil ves led v kozarcu in močno razredčil alkohol. Pa nič zato, dokler sva sami, lahko žurava tudi trezni. Izbrali sva super termin, ker je bila sobota pred njihovim praznikom in vzdušje na celotni obali je bilo popolno. Živa glasba je igrala na vsakem vogalu, trlo se je ljudi, plesalo, pelo. Po parih urah sva se poslovili od čednega natakarja, mu plačali še zadnjo rundo in se odpravili v malo bolj živahne vode. Latino glasba, Cuba libre v kozarcu in on, tam nekje zadaj. Poznaš tisti občutek (ne reci, da si pozabila, ker tega ne smeš nikoli pozabiti), ko ti izza hrbta pristopi čeden tip, se ti nasloni na uho in te s svojim noro sexi naglasom vpraša »kaj piješ?« Uf, kolena so se zatresla. Ko sem se obrnila po kolegici, je že ni bilo več. Tam nekje na plesišču je že našla novega frajerja in me pustila z neznancem. Rahlo nelagodno, a obenem prijetno je bilo, ko je prisedel in vprašal kaj delam tu sama. Kot iz topa sem izstrelila, da nič. Da žurave s kolegico. Katera se je za danes od mene očitno že poslovila. Runda na rundo je ob Camilini Havani padala kot domine, dokler ni bila ura toliko, da so nas tiste najzvestejše spodili iz lokala. Prijeten poletni veter je pihljal ob moje krilo, ko sva se sprehajala ob obali. Ne vem, zakaj sva zavila kontra hotelu. Mogoče zato, ker je njegov glas sredi noči odzvanjal preveč mamljivo in njegov obris v mesečini izgledal preveč popolno? Mogoče. Ko sva bila toliko stran, da so naju luči iz promenade samo še bežno obsijale, sva prišla na plažo. Morje je v tisti tišini razbijalo ob obalo, nebo je bilo jasno, da si lahko preštel vse zvezde. Popolno. Naslonila sem se nazaj na škarpo. Oddaljen je bil korak stran. Smejala sva se nekim šalam, ko se še nisem dobro zavedala njegove roke na mojih bokih. V trenutku sem otrpnila, elektrika je prebila moje telo in njegov objem je bil točno takšen, kot ga potrebuješ…nežen a močan. Ustnice so ob vratu izdahnile »Ciao«, roke pobožale moje rame in telo se je naslonilo na moje…

Samo ne reci, da verjameš vsemu, kar je napisano? Veš, dva razloga sta, zakaj vse to, kar piše zgoraj, ni res. Prvič, zato ker bi bilo preveč popolno. In drugič, ker to bere moj mož. Kako sva s kolegico dejansko preživeli ta najin off vikend? Preberi to realno žalostno zgodbo…

Zjutraj sva se klicarili, ker sva obe zamujali. Jaz sem morala popedenjati otroke, mu naročiti kaj vse ne sme pozabiti, natankati avto in dokler sem prišla do meje, je bila ura že toliko, da bi se morali že dobiti na najini skupni točki. Čakala me je v Karlovcu in pizdila po telefonu, da je tista kava, ki jo pije, dobra samo za jutranjo čiščenje prebavnih poti. Končno se napokave v avto, ugotovive, da avto nima USB priključka in bove pot do obale preživele ob Narodnem radiu. Pa tako se nama je ljubilo cmeriti ob Dragojevićevih komadih! Po uri in pol sva se končno sparkirali in pili kavo v lokalu na plaži, ko so se nama oči zarosile že ob prvem pogledu na dojenčke. Kje so najini otroci, so še živi, dobro skrbijo za njih? Mame smo ena posebna sorta, komaj se spokaš od doma, že ti je žal in trpiš za svojimi razbojniki. Po vročem soncu opoldan se nama ni dalo nikamor, zato sva se zavlekli v sobo pod klimo. To, da sva prespali popoldan, ni treba omenjati, ker je lahko vsaki mami popolnoma samoumevno. Mislim, da se je približevalo peti popoldan, ko sva se parkirali na plažo. Kopalk v dveh dneh sploh nisem zmočila, ker se mi iz tistega ležalnika ni dalo premakniti niti dva centimetra. Okoli naju otroški jok, smeh, predvsem pa kričanje staršev, naj pazijo, naju je spomnil, da se počutive kot doma. Po uri in pol sva že spokali nazaj in si privoščili dietno večerjo z razkuhano hotelsko zelenjavo iz vrečke in cedevito. Tolažila naju je samo misel, da pri tistemu, kjer sva pili dopoldan kavo, naročive svojo dozo Gina. In tako je bilo. Vsaka obrnjena v svoj konec, z mislimi doma, sva poslušali lokalni bend, ki se je trudil zabavati mimoidoče turiste. Ti moram povedati, kdaj sva zaspali? Raje ne, ker me je sram. Od napovedanega hudega žuranja ni bilo kaj dosti. In naslednji dan, ko sva imeli vesoljske plane, kako bove pa danes res nabirali barvo, sva vse do odhoda domov presedli za isto mizo kot večer prej. In pili kave, brali pocukrane ženske revije in se smilili same sebi. Tako draga moja, zgleda nor žurerski vikend dveh mam.

Doma ne vem kdo je bolj trpel, oni dve ali on. Kdo je bolj kričal, cvilil in jokal. Ampak, če je preživel ta vikend, ni dvoma o tem, da lahko preživi vse naslednje apokalipse. Kar pomeni, da si bo mati spet lahko privoščila kak vikend pobeg s prijateljico… po kateri zgodbi se bo odvijal, pa ti sporočim takoj, ko pridem nazaj.