Astronomija in astrofotografija na rodni grudi (1)

Na kratko o mojem hobiju in začetkih le tega.

Nočno nebo me navdušuje že od malega, najprej sem ga opazoval s prostim očesom, v osnovni šoli pa sem dobil prvi daljnogled.

V srednješolskih letih, je navdušenje šlo na stranski tir, saj je bilo ponoči treba uživati na kakšen drugi način.

V poznih dvajsetih, pa se je potreba po gledanju v nebo vrnila. Z njo je prišel tudi prvi teleskop, newton 114/500mm na ekvatorialni montaži.

Na vrsto so prišli sprva Luna, Jupiter in Saturn. Ker sem seveda opazil, da je svetlobna moč in goriščna razdalja premajhna, konstrukcija ekvatorialne montaže pa nerodna za opazovanja, sem se kmalu odločil, da bolj hrabro zakorakam v svet vizualne astronomije. K hiši je prišel newton 200/1200mm na dobson montaži (alt-azimutna). Luna in planeti so bili na dosegu roke!

Seveda sem zraven edinega Zemljinega naravnega satelita in planetov opazoval tudi druge nebesne pojave in strukture, občasno sem tudi s telefonom, preko okularja naredil kako fotografijo, a kaj ko.....

Na hitro sem naletel na kruto dejstvo, da so naše oči zelo podhranjene za takšne dogodivščine in tako je leta 2019, bolj iz heca kot zares, prispela alt azimutna montaža Heritage Virtuoso s teleskopom Maksutov 90/1250mm, ki je omogočala sledenje in enostavno iskanje objektov na nočnem nebu. Takoj zatem sem nabavil tudi svoj prvi dslr fotoaparat, Nikona D3500, z objektivoma 18-55 in 70-300.

Kmalu zatem, sem naredil svojo prvo fotografijo, galaksijo Andromedo (Messier 31). Seveda je bila kakovost izdelka porazna, bil pa je začetek.

Seveda sem začel tuhtat, kako bi se dalo proces izboljšat, dodelat. In tako smo prispeli do dela, kjer hobi postane jama brez dna.

K hiši je prispela ekvatorialna montaža eq3 pro in akromatski teleskop Skywatcher 102/500. Montaža sledi rotaciji Zemlje, teleskop ima pa eno pomankljivost; barvno napako. Ampak za začetek je bilo.

Po nekaj "uspešno" zaključenih projektih, sem se spet odločil za nadgradnjo. Tokrat sem se odločil za za ekvatorialno montažo Heq5 pro, ki ima nosilnost približno 10kg in apokromatski teleskop 72/432mm. Zraven sem seveda nabavil še vse potrebno za konkretno fotografiranje, od teleskopka za vodenje, do prenosnika, dodatno kamero za vodenje in tako naprej.

Rezultati so se začeli kazati, fotografije so postajale vse boljše, tudi sam sem bil bolj zadovoljen.

Ampak (spet smo tam)..., ker sem bil z goriščno razdaljo in senzorjem precej omejen pri fotografiranju, sem stopil korak naprej. K hiši je 2022 prišel en star odslužen (podarjen) Canon Eos 500D, ki sem ga modificiral, da je bolj občutljiv v rdečem spektru (vodik), nato pa sem šel še v nakup planetarne kamere, ki je občutljiva v infra rdečem spektru. V 2023 pa je k hiši prispel tudi newton teleskop TS optics 150/750mm. Seveda je bilo treba kupit tudi kakšen filter, da je fotografiranje pri svetlobni onesnaženosti lažje.

Moji rezultati? Napredujem, počasi, a vztrajno. O napredku, pa se lahko sami prepričate. "Tarča" je naša najbližja soseda, galaksija Andromeda (M31). Prva fotografija je narejena 2019 z alt azimutno montažo, z Nikonom D3500 in objektivom 70-300 @125mm (približno 60 posnetkov po 30 sekund= 30 minut zajema)

Ta druga je narejena leta 2022 z apokromatskim teleskopom dolžine 432mm in Canonom Eos 500D (zajema približno 14 ur).

Kaj več pa "naslednjič" in seveda JASNEGA NEBA!