Velikonočni prazniki po najino (48)

Po več kot letu dni popotovanja, prazniki kot je današnji, na plano pritegnejo potlačene občutke domotožja. Velikonočni čas, ki ga preživimo z družino, ki je nisva objela že celo leto, lahko praznujeva le od daleč. Nobenih žegnov, zajtrkov pri eni, nato še pri drugi babici in nobene domače potice. Že drugo leto si velikonočne praznike morava pričarati sama. Letos v Avstraliji, lani na Japonski.

Lani sva te preživljala na Okinawi, na otoku Uruma, kjer sva si nekdanjo šolo delila z dvajsetimi Japonci. Letos to počneva sama v ogromni hiši nekje v mestu Adelaide. In četudi v Avstraliji za razliko od Japonske, poznajo velikonočne praznike, in smo doma kar štiri dni, tu tradicije barvanja jajc, peke potice ali žega ni.

Da sva tako vsaj malo ohranila stik z našo tradicijo, sva si dni popestrila z barvanjem velikonočnih jajc na domač način - čebula, vino, najlonke in listi rastlin za vzorec. Ko sva jajca barvala na Okinawi je projekt bil zahtevnejši kot se sliši, saj nič od tega nisva imela s sabo na potovanju. Najbližja trgovina je bila oddaljena pol ure z avtobusom, ki je vozil le vsake dve uri. Ampak ja, za belokranjske standarde, je to še vedno dovolj pogosto, če naju spomin ne vara.

Tako sva se nekega dopoldneva odpravila na avtobusno vožnjo do trgovine. V trgovini so imeli vse kar sva potrebovala. Na žalost pa sva zamudila avtobus za nazaj. Pred nama je bila odločitev: čakat dve uri na novega, ali se odpraviti na pohod. No, šla sva peš. Če je sprehod čez morje izgledal idilična odločitev, nama je močen veter hitro sporočil, da bo sprehod vse prej kot prijeten. V vetrovkah in s kapuco čez glavo, nama je sprehod olajšalo opazovanje surferjev in kajtajev, ki so uživali v idealnih pogojih.

Nekje na polovici mostu na počivališču sva se ustavila na kavici, kjer naju je dohitel avtobus. Aja, no tale most je bil dolg skupno cerka dva do tri kilometre čez več manjših otočkov.

Napram vetrovnem mostu je lepo vreme na otoku je poskrbelo, da tisti dan ni bilo v kuhinji nikogar in sva lahko za pripravo pirhov porabila dva štedilnika in vso posodo.
Maša je olupila in narezala čebulo. Lupina je šla v mešanico vina in vode, čebula pa v krompirjevo solato. Nabrala sva nekaj regradovih listov, deteljic in ostalih razno raznih listov iz zelenice pred šolo.
Vse skupaj zapakirala v najlonko in dala v kuhanje.

Jaz sem bil zadolžen za najbolje pomemben del, kuhanje in barvanje jajc na štedilniku. To je izgledalo nekako tako:



Kot se za velikonočno pojedino spodobi sva pripravila krompirjevo solato, šunko, jajca in kruh. K žegnu na žalost nisva mogla, župnika nisva imela baš pri roki. Jaz sem na hitro nekaj zmolil, prekrižal hrano in za naju je bilo to dovolj, no Maša se ni glih sekirala.

Zvečer, ko so se v hiši prikazali tudi ostali stanovalci sva mednje razdelila obarvana jajčka, ter z njimi pokramljala. Morem reč, da glede na to, da sva bila oddaljena tisoče kilometrov od družine, sva se za veliko noč imela prav lepo.

Na to misel želiva vsem najinim bralkam in bralcem ene lepe, vesele in čudovite velikonočne praznike v družbi družine in prijateljev. Tistim, ki potujete, bodisi vam je praznovanje v družinskem krogu letos onemogočeno pa po najinih izkušnjah svetujeva, da si jih sami naredite lepe. Vesele praznike in imejte se radi.

Tomaž in Maša s pozdravi iz Avstralije.