Great Ocean Road (52)

Great Ocean Road ali Veličastna oceanska cesta se razteza dvesto štirideset kilometrov vzdolž jugovzhodne obale Avstralije in v celoti poteka skozi Viktorijo. Zgrajena je bila s strani Anzac vojakov, ki so se vrnili iz prve svetovne vojne med letoma 1919 in 1932, posvečena je padlim vojakom in velja za največji vojni spomenik na svetu.

Midva sva se priključila na cesto nekoliko južneje od mesta Warrnambool, kjer je pravzaprav konec ceste, saj ima začetek iz smeri Melbourna. Midva sva se vozila v nasprotni smeri od konca proti začetku.

Celotno pot se voziš tik ob morju in gledaš na morje in plaže. Iz najine strani naletiš najprej na velike klife ob morju. Najbolj poznani izmed njih so klifi Dvanajst Apostolov, to je v bistvu skupina masivnih apnenčastih stolpov, ki so jih izklesali valovi Južnega oceana skozi milijone let. No, če smo čisto pošteni jih stoji samo še 9, ostale je že voda porušila. So največja turistična znamenitost na tej cesti, in če ti ni problem odšteti nekaj več denarja, te nad njimi zapeljejo tudi s helikopterjem. Glede na število le teh v zraku, bi rekla, da si lepo število ljudi privošči to izkušnjo. Na dan najinega obiska je zelo pihalo, in se nisva posebej dolgo obdržala na tej lokaciji.

Nekoliko naprej naletiš na dva kamna povezana med sabo imenovana London Bridge (Londonski most) in še nekaj drugih mostov in kamnov. In tako izgleda še dobro uro vožnje ob obali, dokler ne prispeš na bolj ljudem prijazno obalo. Pelješ se skozi majhna obmorska surferska mesteca. Ob sprehodu skozi mesto, obisku plaže, ali samo pitju kave in opazovanju okoliških ljudi, ti da jasno vedeti, da si prišel v surferski kraj. Povsod polno trgovin s surfersko opremo, tipičnih avstralcev v kopalnih hlačah z daljšo frizuro in s parkirišči polnimi starejših potovalnih kombijev. Začutiš lahko tisto pravo surfersko avstralsko kulturo. Nenazadnje mesto v katerem se cesta zaključi, Torquay je najbolj poznano ravno po tem.

Za ljubitelje narave je obvezna postaja Great Otway National Park, kjer si lahko ogledate deževne gozdove Viktorije in milijon različnih slapov skritih v gozdu. Midva si tega zaradi vremena nažalost nisva mogla ogledat. Naletela sva točno na tisti teden, ko poletje prehaja v jesen, shladilo se je, pihat je začelo in občasno deževat. Ne najbolj prijetno za obiske gozdov in slapov.

Zato, je pa bil to idealen čas, za obisk Dingo rezervata. Dingo je avstralska verzija volka, oziroma spada v isto skupino kot volkovi, zgleda pa veliko bolj kot pes. Njegova vloga v naravi je podobna vlogi volka pri nas. Skrbi za ravnotežje in ohranjanje pravega razmerja med živalmi. Je namreč na vrhu prehranjevalne verige.

Nažalost, pa na njega v Avstraliji ne gledajo pozitivno in definitivno ne kot gospodarja živali, ampak bolj kot nadlogo in škodljivca. Za njega so postavili tudi največjo ograjo na svetu imenovano Wild Dog Barrier Fence, ki se razteza čez 5614km, skozi tri države: Queensland, Novi Južni Wales in Južno Avstralijo. Vse zato, da so kmetje zaščitili ovce in govedo. S tem so naredili veliko škodo Dingotom in živalskem ekosistemu.

Rezervat, ki sva ga midva obiskala pa se bori ravno za to, da ljudi izobrazi, da Dingo ni škodljiva in nevarna žival, ampak zelo pomemben člen ekosistema Avstralije. Zaradi, ograje in zatiranja Dingotov imajo probleme s preštevilčnostjo kengorujev, zajcev, lisic in vseh drugih živali, ki so jih v začetku kolonizacije prinesli ljudje s seboj v Avstralijo.

Midva sva imela to čast, da sva z njimi preživela celo uro, imela sva srečo, da sva bila edina najavljena za druženje z njimi. Vodič, si je zato vzel veliko več časa in nama do potankosti razložil vse kaj se dingotov tiče. Nama pa se vsekakor ni nikamor mudilo, sedela sva na tleh in božala par dingotov. Kot zanimivost, dingoti celo življenje živijo v tropu, kjer pa ni vodja tropa samec, ampak najmočnejši par. Dingoti si namreč izberejo partnerja za življenje in vse delajo v paru. Kadar eden od njiju umre, se mu drugi hitro tudi pridruži.

Na splošno so zelo tihe in urejene živali. Cel čas, kar sva bila v njihovi družbi, nista izpustila niti glasu, no razen, ko si na pravo mesto počohal, takrat je malo potiho zagodrnjal. Prav tako nimajo vonja, ne dišijo niti ne smrdijo, čisto nevtralno. Po 1 uri božanja niso na tebi pustili niti malo vonja, za razliko od naših domačih psov. Tisti, ki imate smrdljivega psa veste o čem govorim, na 3 metre se zavoha njegov vonj ne glede na to kolikokrat ga okopate. Pri dingotih tega ni.

Seveda, pa to vse nisva naredila v enem dnevu, vmes sva se ustavila in prespala na dveh prečudovitih lokacijah, katere opiševa v naslednjem članku v nedeljo.