Ali je lahko starš pretirano navezan na otroka? (7)

Odgovor ni enostaven.

Ko se otrok rodi, potrebuje skrb in nego staršev. Brez tega ne more preživeti. Mama se psihično naveže na otroka in k temu pripomorejo tudi poporodni hormoni. Narava poskrbi, da mama skrbi za otroka, kar povzroči simbiozo med njima. Oče pa, čeprav hormonsko ni povezan z otrokom, igra socialno vlogo, da podpira svojo partnerko, medtem ko ona skrbi za otroka.

Po približno treh letih naj bi se zgodila sprememba. Otrok postane bolj samostojen in mama se čustveno zopet poveže z očetom. V pedagoški stroki to imenujemo razrešitev Ojdipovega kompleksa.

Včasih se ta sprememba ne zgodi. Partnerja nimata varne navezanosti, razlogi pa so različni. Lahko imata slab odnos, konflikte, ki jih ne znata rešiti, se ne razumeta, eden ali oba imata psihične težave ali odvisnosti, ali pa se preprosto ne moreta povezati. V takšnem primeru se ženska, ki se ne more varno navezati na partnerja, naveže na otroka in ga psihično postavi na mesto svojega partnerja. Partner pa je izrinjen iz tega odnosa. Zgodi se, da partner ostane v družini, vendar ostane pasiven.

Če je otrok moškega spola, zavzame vlogo maminega nadomestnega partnerja, ki čustveno skrbi za njene potrebe. Podobno se lahko zgodi, če je otrok ženskega spola – hči postane mamina najboljša prijateljica, ki ji zaupa vse težave, vključno s tistimi, ki jih ima z očetom.

V praksi to izgleda tako, da starš otroku zaupa stvari, ki jih ta ni sposoben procesirati, kar lahko dolgoročno zaznamuje njegove partnerske zveze. Pogosto se ti ljudje ne morejo navezati na druge, ampak skrbijo za starše do konca njihovega življenja. Velikokrat se ne poročijo, če pa se, se pogosto pojavljajo konflikti v njihovi novi družini, ker dajejo prednost staršu.

Takšne odnose lahko prepoznamo po tem, da se starši pretirano vmešavajo v otrokovo življenje, tudi ko je že odrasel in ima svojo družino.

Pred leti sem na svetovanju imela posameznika, ki je bil nadomestni partner svoje mame. Oče je bil psihično odsoten in zelo pasiven. Dinamika sina in mame je bila podobna partnerski zvezi. Težava je nastopila, ko se je sin želel navezati na partnerko. Večinoma ni mogel ohraniti odnosa dlje kot nekaj mesecev, saj je vedno dajal prednost maminim potrebam pred tistimi od partnerice.

Takšne navezave se ne zgodijo samo mamam, ampak tudi očetom. Hčerke postanejo nadomestne partnerke svojim očetom, kar lahko dolgoročno povzroči škodo.

Takšnim odnosom neformalno rečemo tudi čustveni incest, saj zelo globoko zaznamuje otroke. Ko se otroci želijo izkopati iz tega odnosa in postaviti meje, so pogosto deležni občutka krivde s strani staršev ali okolice, češ, da ne skrbijo za svoje starše.

Naši starši skrbijo za nas. Prav je, da smo hvaležni, vendar ne moremo biti odgovorni za čustvene potrebe naših staršev. Zavedati se moramo, da so naši starši odgovorne in odrasle osebe, sposobne poskrbeti same zase. Če se ne morejo čustveno navezati na svoje partnerje, morajo to sami rešiti ali si poiskati druge odnose, v katerih bodo zadovoljni. Otrok za to ne more in ne sme biti odgovoren.

Če se prepoznate v tem zapisu, je najboljši način, da se lotite reševanja s pogovorom s strokovnjakom. Čeprav za nastalo situacijo ni samo odgovoren otrok, so ponavadi otroci tisti, ki naredijo spremembo in staršem postavijo mejo.