... nadaljevanje od včeraj.

Potem vsi odidejo in družina ostane sama.

Prihajajoći dnevi so kritični, saj smo prav v času smrti in pogreba večinoma zaposleni s takimi ali drugačnimi vprašanji, vezanimi za obred, finance, organizacijo in podobno. Na primer, ali smo obvestili vse sorodnike, ki bi jih morali obvestiti?

Potem je takih nujnih, pomembnih, neponovljivih nalog konec. Vse utihne, vse se ustavi. Le otrok pride in vpraša: "Mami, kje je dedek?"

Tisti, ki verjamemo v nebesa ali njihov obstoj v trenutkih stiske vsaj dopuščamo, bomo verjetno kot odgovor izbrali ta prostor. Tisti, ki ne verjamemo, bomo morda preprosto rekli: "Ni ga več."

Povsem nepomembno je, ali se nam ob tem ulijejo solze ali ne. Otrok potrebuje pogovor. Ko je po tem prvem stavku najhujše stiske v nas (morda tudi v otroku ali najstniku) konec, lahko začnemo vedno enako: "Ali se spomniš ...?"

Se nadaljuje jutri ...