Šport kot rešitev, včasih tudi kot problem IV

Nadaljevanje od včeraj ...

Kadar se pogovarjamo o športu, imamo v mislih trud, dosežke, zadovoljstvo. Resnica pa je lahko tudi drugačna: trud pogojno, dosežki le, kadar je zmaga, namesto zadovoljstva pride do frustracije. Posebej za tiste otroke in starše, ki morajo vedno zmagovati. Saj vendar samo to šteje. Mnoge otroke že v zgodnjem otroštvu, pred šolo, starši dobesedno posiljujejo s športnimi aktivnostmi.
Posebej, če gre za živahne fante.
Poglavje zase so otroci, katerih obnašanje je opazno. Okolje jih zaznamuje kot posebneže, potencialno nevarne. Nobena mama ne spodbuja svojega otroka, naj se druži z njim. Niso "revčki", ki potrebujejo pomoč. Pogosto so težavni, nevodljivi, nesramni in še kaj. Zanje so primerni le individualni športi, kjer se bojujejo z naravnimi silami - recimo veslanje na divjih vodah. Plezanje po stenah in skalah, premagovanje zelo dolgih razdalj s hojo ali tekom. Tek v klanec. Spust s kolesom.
Takoj vidite, da so v večini teh športov ogroženi. Res je. Potrebujejo samonadzor. Če se ne držijo zahtevanjega, jih kaznujejo zakoni fizike, ne šolski pravilnik in ne slaba volja staršev. Tak način deluje.

Se nadaljuje jutri ...