Za druge imaš zmeraj čas!

Otroci vidijo, da si vzamete čas za sosedo, ki je ne marate, za nepomembne klepete, da vzdržujete stike. Vidijo tudi, da si vzamete čas za njihove mlajše sorojence ali pa večje sorojence, ki imajo kakšno resnično težavo. Le za tega otroka, ki vam to očita, ga nimate.

Žal imajo precej pogosto prav. Malčki terjajo veliko časa, starejši otroci z motnjami v razvoju tudi. Pa naključna srečanja, ko ne moreš kar oditi ... Imajo prav.

Kaj zdaj? Povejte jim, da so morda opazili nekaj, kaj je res. Zato naj zdaj jasno povedo svoja pričakovanja. Seveda je ta "jasno" tesno povezan z otrokovo starostjo in zrelostjo. Morda hoče le deset minut vaše nedeljene pozornosti, ko pride iz šole. Samo dekleta; fantje ne marajo teh desetih minut, so preveč rizične, da bi jih zasliševali, kaj in kako je bilo v šoli.

Kadar se s tako težavo name obrnejo starši, dobijo približno takle nasvet: vsak dan med tednom si za tega prikrajšanega otroka vzemite 20 minut časa in mu ga namenite. Ta čas zajema popolno pozornost samo temu otroku. Za druge uredite varstvo. Telefon pustite doma. Psa pustite doma. Nakupovalno torbo pustite doma. Dežnik lahko vzamete s sabo. Pa se odpravite na sprehod 10 minut daleč v eno smer. Pa potem z enakim tempom nazaj domov. Brez nekih priprav o čem se bosta pogovarjala, kaj boste otroka prepričali ali opozorili. Ko stopite ven, rečete otroku: "No, zdaj sva pa samo midva!" Pustite, da bo teme pogovora odpiral otrok, poslušajte, potrjujte, da bo vedel, da ga res poslušate. Ne ga poučevati na teh sprehodih! Sprejemajte, poslušajte. Če vas otrok kaj konkretnega vpraša, poveste na kratko in lahko poudarite, da tako razmišljate vi. Kdo drug mogoče drugače. Tako bo lažje sprejel vaše ideje, misli, sporočila.

Starši, ki to prakticirajo, so poročali o izboljšanju odnosov z otrokom, med otroki in da očitki o času in o tem, koga imajo raje, ne padajo več. Dvajset minut. Malo za en dan, a v vsem letu je tega za skoraj 12 delovnih dni. Razkošje, mar ne? Neka mama mi je v sporočilu zapisala:

"Teh 20 minut je čarobnih. Kakor sem se jih na začetku otepala, mi zdaj manjkajo, če me ni doma. Če sem, ga ni vremena in ni razloga, da s hčerko ne bi šli na najin pohod. Mogoče me občutek malce vara, a v resnivi dosti bolje poznam svojega otroka kot pred temi pohodi. Mislim, da tudi ona bolje pozna mene. Med drugimi ljudmi sva zdaj zaveznici. Brezpogojni. Ko bi vi vedeli, kakšen občutek je to, ko ti ob strani stoji tvoja najstnica! Pred enim letom bi jo morala z lisicami prikleniti nase, to bi bil edini način, da bi jo prisilila skupaj z mano stopiti med ljudi!"