Absurdna centralizacija Slovenije

Tako kot številni sodržavljani, ki se te dni javno oglašajo na to temo, tudi jaz z zaskrbljenostjo spremljam intenzivno centralizacijo naše države v zadnjem obdobju in še bolj neodzivnost slovenske politike nanjo. Kot da pri tem ne vidijo nobenega problema. Ta naša hiša iz kart se nam podira od spodaj, pa tisti zgoraj tega sploh ne opazijo. Center periferije ne razume.

V prvi fazi smo “uredili”, da so vse državne institucije v Ljubljani, v drugi fazi pa se tja seli še vse več velikih gospodarskih družb, navajajoč, da ravno zato, KER so tam vse državne institucije. Država bo seveda rekla, da nima vpliva na to, kje imajo podjetja svoje sedeže, a jasno je, da se centralizacija gospodarstva dogaja ZARADI centralizacije države. Na tisoče ljudi se vsakodnevno vozi v Ljubljano tudi z obrobja države in ponoči domov. Na delo v državne organe, javne zavode in podjetja, ki so ocenila, da je najbolje biti (tudi geografsko) blizu centrov odločanja.

Argumenti majhnosti naše države me pri tem sploh ne prepričajo. Ker smo majhni in nas je tako malo, moramo združiti vse kadrovske moči, da bo lahko država primerno delovala? Prav zato, ker smo majhni, bi lahko dobro poskrbeli za uravnotežen regionalni razvoj! Nizozemska in Švica sta po zadnjih ocenah najkonkurenčnejši evropski gospodarstvi. Obe majhni državi, z liberalnim gospodarskim modelom IN z vzornim decentralnim razvojem. Zakaj pa v Švici niso vse banke v Bernu in vsa kultura v Bernu in energetika v Bernu in center turizma v Bernu? Kako lahko imajo Združeni narodi sedež zunaj glavnega mesta Švice? Kako so si v Švici sploh lahko zamislili, da bi kot glavno mesto določili tisto, ki je šele četrto po velikosti? Zakaj na Nizozemskem kralj in kraljica nimata sedeža v Amsterdamu? Kako lahko Mednarodno sodišče in Mednarodno kazensko sodišče v Haagu delujeta zunaj "centra" Nizozemske?

A res država misli, da bo slovensko nataliteto dvignilo 200 evrov dodatka za velike družine? Ne razume pa, zakaj ženska, katere partner dela čez mejo, ona pa štiri ure dnevno preživi za volanom, niti ne pomisli na več kot enega otroka. Ker so tista leta, ko je otrok majhen, ko je treba ponj v vrtec in šolo, pa je ni doma pred temo, premučna, da bi jih ponovila. In ker vsak starš ve, kakšno razliko naredijo tri dodatne ure na dan, ko je družina skupaj. Večgeneracijsko. Otrokom se omogočijo zdravi temelji za razvoj, da se jim povsem druga slika pomena družine, povsem druga samozavest v življenju, ki se nato prenaša na družbo kot celoto.

A bomo raje dali milijarde v dodatne pasove avtocest? In v kupovanje okoljskih kuponov zaradi izpustov CO2 od prometa? In v drage akumulatorje za napajanje električnih avtomobilov? Za to, da bomo celotnemu narodu omogočali dnevno migriranje v Ljubljano in nazaj domov! In nemočni opazovali drastično staranje prebivalstva? Kako dolgo bo trajalo, preden bo območje, ki ni osrednja regija, izpraznjeno? Vemo, da tudi država razmišlja vse bolj gospodarno. Kjer ni dovolj porodov na dan, je treba zapreti porodnišnice. Kjer ni dovolj šolarjev, je treba zapreti šole. Višje sodišče naj bo le še v Ljubljani, gospodarski in še kakšni spori naj se rešujejo le v Ljubljani. Pošta zapira poslovalnice, banke zapuščajo zgolj bankomate ali še teh ne. Kje naj se torej v Prlekiji, Slovenskih goricah, na Koroškem, v Zasavju ... zaposli visoko izobražen kader?

Ko organiziramo konference v Mariboru, opazimo, da govorniki lažje pridejo k nam iz Cambridgea ali Firenc kot iz Ljubljane. Ljubljansko narečje postaja uradna slovenščina, vsaj če sodimo po jeziku vse večjega števila oddaj na televiziji in po negodovanju gospa iz osrednje regije, ko na pravni konferenci slišijo, da govorec "zavija" po štajersko, koroško ali primorsko, z "zavijanjem" po ljubljansko ni pa nič narobe. In potem v času državnih volitev razmišljamo, kako ljudi angažirati za volitve, in pošljemo strankarske avtobuse na obrobje države. Zakaj bi pa državljane morala brigati država, če države ne brigajo državljani? Zakaj bi govorili o volilnih okrajih in preferenčnih glasovih, če se takoj po volitvah politika centralizira in poslanci iz vse države potegnejo s centralno usmerjeno politiko?

Če imamo poslance enakomerno razporejene po vsej državi, kako se je lahko zgodilo, da imamo le en operativni program za dve kohezijski regiji v državi? Tak program, ki je dosegel, da smo kohezijska sredstva EU za zmanjšanje razlik v razvoju med vzhodom in zahodom razporedili tako, da se je ta razlika še povečala. Da smo razvoj zastavili tako, da imajo otroci v vzhodni regiji več kot dve leti krajšo pričakovano življenjsko dobo ob rojstvu od tistih v osrednji regiji. Pa še kar ostajamo pri enem operativnem programu in poslušamo, kako vzhod države pač ni sposoben počrpati teh sredstev, tako da smo lahko veseli, ker se center države "prijazno" ponudi, da ta sredstva počrpa namesto vzhoda.

Treba je vzpostaviti več centrov države v državi. Z enim zakonom razporediti sedeže državnih institucij, javnih zavodov in državnih podjetij po večjih ali tudi manjših mestih države. Osebje v vseh teh sestavljajo državljani iz različnih regij države. Konstantno krožijo, nekaj let je posameznik na ministrstvu za kmetijstvo, nato na ministrstvu za šolstvo ... Torej opravimo še eno tako kroženje in ljudi razporedimo po institucijah bližje njihovemu domu. Zmanjšajmo dnevne migracije, zasičenost avtocest, okoljske emisije, utrujenost naroda, nizko nataliteto in povečajmo uravnoteženost razvoja po vsej državi ter zadovoljstvo družin in naroda.

Morda bo potem kaj manjša tudi migracija naših državljanov iz države: ker če se mlada družina odloči preseliti zaradi dela, se vse pogosteje preseli v tujino, ne le v Ljubljano. Zaradi tega bo tudi manjša potreba, da izvozimo vse dela sposobne državljane BiH in Srbije iz njihovih držav. Ker s tem delamo škodo dolgoročnemu razvoju teh držav.