Belogardisti od Doltarjev hočejo dušo (Po pripovedovanju Zvonka Doltarja)

Čuden naslov!

No, zadeva ni bila toliko resna, kot v tistih starih zgodbah, ko so ljudje za denar in oblast prodajali svojo dušo hudiču.

Doltarji so bili čisto navadna metliška purgarska družina, delavna. Bili so čevljarji, skromni, z nekaj malega zemlje. Svoje izdelke so vozili po sejmih, popravljali stare »škarpete« in po meri izdelovali nove. Težko so se prebijali skozi življenje. Od časa do časa so se morali zadolžiti, da so kupili material za čevlje. Najtežje je bilo v kriznih letih pred vojno, ko so se zadolžili pri bogatih, ki so zahtevali vračilo v vrednosti pšenice, poleg visokih obresti seveda. Čas je minil in odplačati je bilo treba glavnico, če si niso hoteli nakopati rubeža ali celo prodaje zemlje, kar je v tistih časih pomenilo največjo nesrečo.

Zgodilo se je, da je Zvonko, sin mojstra Doltarja, močno zbolel. Moral je v bolnišnico in na operacijo. Račun za bolnico je znašal okrog 2000 dinarjev, kar je bilo za tiste krizne čase že skoro malo premoženje. Račun je bilo treba plačati, denarja pa od nikoder. Ker pa so se ravno bližale volitve, je šinilo staremu Doltarju v glavo, da bi prodal svoj glas. Najprej se je napotil k Makarju, vendar ni nič opravil. Makar mu je rekel, da njegov glas pač ne bo odločal o zmagi na volitvah, ker se v Metliki tako v naprej ve, kdo bo zmagal.

Zdaj pa se je Doltar obrnil na nasprotno stranko, ki ji Doltar po prepričanju ni nikoli pripadal, to je na SLS ali kot so takrat rekli, na klerikalno stranko. Tej stranki pa je bil vsak glas, zlasti v Metliki, ki je bila znana kot liberalno gnezdo, dobrodošel in v resnici so dali Doltarju 2000 din. To je toliko, kot sta znašali dve učiteljski plači. Ker so bile volitve javne, Doltarju, ki sicer ni bil strankarski človek ni ostalo drugega, kot da je glasoval za stranko, ki ga je rešila dolga. Takrat si ni mogel nihče predstavljati kakšne daljnosežne posledice bo to imelo pozneje.

Leta 1942 je nastajala Bela garda in so od Doltarja gladko zahtevali, da mora dati enega sina k belim, češ, saj ve, da ima še neporavnane račune, če pa ne, bodo poslali v internacijo celo družino. Za vojsko je lahko nagovoril le Slav-kota.

S tam se je Doltarjeva družina nekako ločila od ostalih metliških družin, katere so bile v veliki večini za »OF, Ruse in zaveznike«. Zaupanja je bilo konec in Zvonko, ki je po kapitulaciji Italije odšel k partizanom, je moral mnogokrat poslušati, da je belogardist. Bil je v zaščitnem bataljonu Glavnega štaba in iz Metlike je za njim prihajala tajna pošta, da ga morajo likvidirati ali pa vsaj poslati v brigado. Za likvidacijo ni bilo niti vzroka niti povoda, zato pa so ga poslali v Podstenice, kjer naj bi se šele formirala brigada. Morda je bila to za Zvonkota življenjska sreča.

Slavko se je seveda bal partizanov, posebno, ker nekoč, ko je bil na bloku pri Bračiki ni pustil skozi svojo sosedo Marijo Okornovo, skojevko, ki je nekaj prevažala na vozičku. Doltar je vedel, da ima Marija zvezo s partizani, vedel je pa tudi, da imajo belogardisti pri Rosalnicah zasedo in bi jim padla v naročje, kot zrela hruška. Tega ji seveda ni mogel povedati. Zamera pa je ostala.

Slavko je leta 1943 »zaglavil« nekje pri Postojni.

Tudi drugi brat Franci je šel ob kapitulaciji Italije v partizane. Bil pa je ujet in je kožo rešil tako, da je šel med domobrance. Z njimi se je umaknil na Koroško, od koder pa so ga Angleži skupaj z ostalimi vrnili. Na srečo ga je med drugimi spoznal njegov partizanski komandir, ki je vedel, kako je bil Franci ujet in ga je rešil gotove smrti.

Dolgo po vojni je Zvonkotu Doltarju, v gostilni pri Grbcu, Rajmarček rekel "belogardist", Zvonko pa mu je pred vsemi pritisnil dve okrog ušes, da mu ni nikdar več prišlo na misel, da bi še izzival. Pa tudi tožiti se ga ni upal.

Nauk te zgodbe: Ne prodajaj duše hudiču, ker bo gotovo prišel ponjo.