Belokranjka v deželi bogov

»Prišli ste na Bali, zdaj je čas za veselje in smeh, ne skrbite, živite.« S temi besedami je ob prihodu v Canggu, kraj na južni strani otoka Bali, Brigito Bračko, njenega moža Tomaža in osemletnega sina Luko pozdravil domačin, ki skrbi za njihovo najeto hišo. Belokranjka, ki je vrsto let živela in delala v Ljubljani, se je sredi avgusta z družino v iskanju novih doživetij preselila na ta otok v indonezijskem arhipelagu, znan tudi kot dežela bogov. Z diplomirano komunikologinjo, hipnoterapevtko in učiteljico joge smo se pogovarjali o življenju na Baliju, ki je precej drugačno od zahodnega načina življenja.

Kakšen je bil motiv, da si se z družino odločila pustiti relativno udobno in varno življenje v središču Ljubljane ter se preseliti na drug konec sveta?

Cona udobja je tisto kar te ustavlja v življenju in ti onemogoča napredek. Tukaj ne govorim o poslovnem svetu, ampak predvsem o osebnih izkušnjah, spoznavanju sveta in sebe. Ko se podaš na drug konec sveta in tam nisi več turist, te življenje preizkuša na vseh koncih. Ujeti moraš popolnoma nov ritem življenja in ustvariti krog novih poznanstev. Za marsikoga bi bilo to zelo utrujajoče in bi s težavo zamenjal udobje, ki ga ponuja Slovenija. A ravno cona udobja v Ljubljani nas je gnala k novim in drugačnim življenjskim izkušnjam. V tujino smo se odpravili z zavedanjem, da tega ugodja, ki ga imamo v Ljubljani ne bo, a ravno to je tisto kar ti prinese mnoga spoznanja in neprecenljive izkušnje.

Ideja, da bi poskusili z življenjem nekje drugje je bila prisotna že dalj časa. V preteklosti smo veliko potovali, večino časa na potovanjih smo pretežno preživeli obdani z naravo, saj smo se na potovanjih izogibali mestnemu življenju. Tega smo namreč v polnosti živeli v centru Ljubljane.

Kakšen je bil prvi vtis ob prihodu na Bali? Kaj te je najbolj presenetilo v pozitivnem in morda negativnem smislu?

Na Baliju smo bili že leta 2019 kot turisti, tako da smo vedeli kam se odpravljamo. Pot je bila izjemno naporna, ena najtežjih do zdaj. Pred odhodom smo v Ljubljani prodali stanovanje in se na avgustovsko vroče popoldne podali na Brnik, kjer smo čakali na let kar šest ur. Ta je bil nazadnje ob enih zjutraj odpovedan. Poslali so nas domov, torej v dom, ki ga nismo več imeli (smeh). Ker smo se z novo lastnico stanovanja odlično ujeli, smo ji sporočili, da vseeno še zadnjič prenočimo na zofi v dnevni sobi. Tako smo na Bali pripotovali po dolgih 48 urah poti.

Balijci v pozitivnem smislu vedno presenetijo s svojo toplino in prijaznostjo. Negativna stran Balija pa je zagotovo transport, ki je včasih nemogoč, dolgi zastoji in kaos na cesti. A ko se tega navadiš, ga nekako vzljubiš, saj v kraju, kjer mi živimo ni semaforjev in ni pravil, vse se dogovoriš s prijaznim pogledom in nasmeškom. Negativna stran so smeti, ki jih s sabo nosijo reke in morje. Kljub vse večjemu ozaveščanju je onesnaževanje okolja v Indoneziji še vedno velika težava.

Živeti na Baliju se zdi sanjsko, pa je res tako? Kaj so stvari, ki te najbolj fascinirajo, katere predstave si morala opustiti? Kakšen je Bali za turiste in kakšen za domačine?

Pogosto imajo ljudje o Baliju napačne predstave, jaz temu rečem “kataloške ideje”. Bali niso samo neskončna riževa polja, kokosove palme, bele peščene plaže in džungelsko zelenje. Tako kot povečini vsa Azija ima tudi Bali veliko ekoloških težav, od plastike, ki jo ocean predvsem v deževnem obdobju naplavi na obale do onesnaževanja, ki prihaja s prometom. Higienski standardi so seveda precej nižji od evropskih in prav to je bila sprva največja težava za nas. A ko se enkrat navadiš na to, na življenje v sožitju z naravo in vsemi živalskimi vrstami, ki so tukaj doma, je življenje zelo prijetno in enostavno. Glede na to, da smo že bili na Baliju in njemu podobnih lokacijah je bila predstava o življenju tukaj dobro izdelana in selitev ni prinesla nepričakovanih situacij.

Torej, moj odgovor ali je sanjsko živeti na Baliju, je vsekakor da, a le če v sebi nosiš veliko popotniške žilice in si pripravljen sprejeti kompromise ter sprejeti v svoje življenje nova znanja in sisteme.

Kako se je na novo okolje privadil osemletni sin Luka? Najbrž je bil to eden glavnih pomislekov pred odhodom?

To je bil največji strah oziroma pomislek, ali se bo sin vklopil v okolje, našel nove prijatelje in se znašel v šoli, kjer je osem ur primoran govoriti izključno angleško. Kljub temu, da je šel na prvo potovanje pri dveh letih in je res že pravi mali popotnik, sva z možem imela pomisleke, a hkrati sva vedela, da je to najboljša življenjska popotnica zanj. Za odhod smo se odločili skupaj, z Lukovim privoljenjem in željo, da poizkusi nekaj novega. V okolje se je vklopil neverjetno hitro, zelo rad hodi v šolo, ima veliko prijateljev, s katerimi se druži tudi v popoldanskem času, tekoče govori angleško in neverjetno hitro napreduje v vseh pogledih. Izjemno sva ponosna na njega.

Kakšno je vsakdanje življenje na Baliju v primerjavi s slovensko prestolnico?

Bali ima veliko obrazov, odvisno od lokacije, kam se odpraviš. Mi živimo v kraju Canggu, ki je nekakšno središče digitalnih nomadov in ljubiteljev surfanja. Tukaj je veliko gneče, saj so ceste ozke, transport je povečini na motorjih, le domačini, ki prevažajo turiste ali starši iz bolj oddaljenih krajev, ki vozijo iz otroke sem v šolo, uporabljajo avtomobile. Tukaj so bila še 20 let nazaj samo riževa polja in nekaj domačinov. Pravzaprav je to obmorska vasica, ki pa je postala z leti mestece z veliko duše. Ker smo prej živeli v centru Ljubljane smo veliko hodili peš vsak dan, avta skorajda nismo uporabljali. Na začetku je bila ravno to največja težava, da nikamor ne moreš peš, dobesedno nikamor. Zdelo se mi je nenavadno, da moram otroka do šole, ki je oddaljena 500 metrov, peljati z motorjem. Tečemo in sprehajamo pa se lahko samo ob morju, kjer se raztezajo kilometri peščene plaže. Vožnja z motorjem je na začetku nekoliko adrenalinska, a potem ko si vešč prometa brez pravil in semaforjev, je prav zabavna. Odlično pa je to, da z motorjem lahko prevoziš cel otok in tako iz obalnega vrveža v manj kot eni uri z motorjem prideš v notranjost otoka, kjer te pozdravi pravo džungelsko življenje in nepopisno lepa narava. Lahko se odpraviš na treking na katerega izmed vulkanskih gora ali pa na peščeno bele plaže. Idej za vikend izlete nikoli ne zmanjka.

Kaj pa hrana?

Canggu je znan po odlični hrani. Nisem še obiskala kraja na svetu, kjer bi bilo toliko restavracij, res si lahko zaželiš katerokoli hrano na svetu in tukaj jo zagotovo najdeš. Cena hrane je sicer tudi tukaj zdaj nekoliko višja kot je bila, a to pomeni, da za obrok v restavraciji, kjer so tujci lastniki plačaš med 4 in 6 evrov, medtem ko lahko ješ v lokalnih “warungih” tradicionalno balijsko hrano tudi za 2 evra po obroku. Tudi gorivo je izjemno poceni, ravno ob našem prihodu se je podražilo prvič po 10 letih in cena je dosegla 1 evro na liter. Na splošno je življenje tukaj precej cenejše kot v Ljubljani.

Živite v hiši z bazenom, za katero skrbi tamkajšnje osebje. Kako se je bilo navaditi na čistilca bazena, vrtnarja in gospodinjo?

Zelo težko, kjer je v naših glavah to rezervirano za življenja bogatašev. V resnici pa je na Baliju to čisto nekaj vsakdanjega, ko živiš v hiši. S tem tujci, ki so lastniki hiš domačinom omogočajo delo in v resnici je to osebje nujno potrebno, saj je za hišo, bazen in vrt potrebno dnevno skrbeti. Hiše so dokaj odprte, brez izolacije in z veliko špranjami, nekatere so zgrajene tako, da sta kuhinja in dnevni prostor zunaj, torej nista zaprti. Tropsko podnebje pa hitro prinese vlago in privabi različne živalske vrste. Ker je bila nekoč to džungla je rastlinje bujno, zato morajo vrtnarji skrbeti zanj, hkrati pa je tudi veliko živali in v primeru, da ni primerne skrbi za okolico si vsakdan hitro lahko deliš s kakšnimi resnimi plazilci, pajki in še čem (smeh). Sprva je bilo nekoliko nenavadno, ker je bil vedno nekdo v hiši ali njeni okolici, a so ti ljudje zdaj postali del naše družine in se jih vsak dan rezveselim, ko z velikim nasmeškom na vratih zakličejo: “Helllllo, how are you?” (smeh)

Ukvarjaš se s hipnoterapijo, mož pa je certificirani svetovalec za spanje. Kako poteka vajino delo na daljavo? Sta tipična digitalna nomada?

Z možem imava srečo, da delava lahko tudi na daljavo in ja, tako sva na nek način postala digitalna nomada. Bilo je veliko prilagoditev, učiva se iz dneva v dan. Že v preteklosti sva si oba želela preizkusiti tudi tuje trge, saj ima Slovenija svoje omejitve. Oba se ukvarjava namreč z dejavnostmi, ki so v tujini zelo iskane. A priznam, da je vstop na tuji trg zahteven, povezati se moraš s pravimi ljudmi in poiskati poti do svojih strank. V teh dveh mesecih sva se ogromno naučila. Najin trg sicer ni Bali, saj tukaj zaradi sistema viz in posledično zaščite lokalnega prebivalstva, tujci ne smemo delati, lahko pa smo lastniki in direktorji podjetij ter investitorji. Moj primarni trg je trenutno Singapur. Ključni fokus tako ostajata hipnoza in kognitivno-vedenjska terapija. Bali je odlična odskočna deska za ogromen Azijski trg. Ker pa je del najinih naročnikov še vedno v Evropi je veliko prilagajanja, saj imamo šest ur časovne razlike.

Z možem sta zasnovala tudi nov projekt – digitalno platformo MALiE. Za kaj gre in komu je namenjena?

Pred dobrim mesecem je zaživela digitalna platforma MALiE, s katero ostajamo povezani s Slovenijo. Gre za projekt, ki je namenjen otrokom do 10. leta starosti in združuje vsa najina znanja s področja boljšega počutja in spanja. Izkušnje pravijo, da če bi se kot otroci naučili tehnik meditacije, dihanja, umirjanja, kvalitetnega spanja in čuječnosti, bi nam bilo v odraslem življenju precej lažje. Ker svet postaja vse bolj stresno okolje in nanj kot posamezniki nimamo pretiranega vpliva, je edini način, da pomagamo lastnemu umu, da se počutimo bolje in posledično v svet prinesemo več dobre energije. Torej, platforma združuje zvočne zgodbe, zvoke, glasbo, meditacije in vaje čuječnosti, ki na otrokom simpatičen način predstavijo načine, kako obvladovati svoj um, se umiriti, povečati koncentracijo, hitreje zaspati in razumeti paleto čustev, ki so del naših življenj. Vse vsebine imajo strokovno podlago in niso zgolj prikupne zgodbice, ampak natančno domišljene vsebine z jasnim ciljem.

To pa ni vaš prvi »potovalni podvig«. Pred tremi leti ste spakirali kovčke in se z družino odpravili na potovanje okoli sveta. Kaj ti prinašajo potovanja, kako vplivajo na družinsko življenje?

Pomembna razlika je, da na Baliju živimo in to je popolnoma drugačna izkušnja kot biti zgolj turist. Tukaj se res počutimo domače in prijetno, a naš vsakdan zaznamuje delo in šola, večeri in vikendi pa so rezervirani za druženja in izlete. Veliko smo potovali v zadnjih letih, tik pred pandemijo smo zaključili večmesečno pot okoli sveta. Potovanja mi dajejo možnost, da pogledam čez okvirje ustaljenega vsakdana, spoznam nove kulture in nove ljudi. Večino naših potovanj smo usmerili v eksotične kraje, kjer je življenje drugačno, brez vsega lagodja, ki ga ponujajo velika mesta in zahodnjaški način življenja. Rada poslušam ljudi in njihove zgodbe ter življenjske modrosti ter ugotavljam, kako zelo smo si različni. Zagotovo pa potovanja vplivajo na našo družinsko dinamiko, saj res veliko časa preživimo skupaj. Zaenkrat nam gre odlično in nas vse te izkušnje močno povezujejo.

Za začetek ste si zadali, da na Baliju ostanete leto dni. Ste po dveh mesecih življenja tam, svoj prvotni načrt morda že spremenili?

Glede na to, da se tukaj res počutimo dobro in da si Luka želi obiskovati šolo tudi prihodnje leto v Cangguju obstaja možnost, da se po poletnem povratku v Evropo, ponovno vrnemo na Bali. Torej, želja obstaja, a je z njo povezanih veliko dejavnikov, ki se bodo zgodili v prihodnjih mesecih. Cilj, ki je gotov v tem trenutku pa je, da se poleti zagotovo srečamo v Beli krajini (smeh).