Belokranjska dca, gremo na volišča!

Začetek novembra in le še nekaj tednov do decembra. Kaj kmalu bodo v Ljubljani prižgali lučke, trgovine pa bo zajela božična mrzlica, kjer ne bo mogoče kupiti ničesar, kar na sebi ne bi imelo ali rdeče ali bele barve. (Se bere ironično, kaj?) A preden vse to doseže Belo krajino, preden prižgemo naših 117 čudovitih lučk, se moramo prebiti še skozi november, ki bi ga lahko, žargonsko ali ne, poimenovali mesec predvolilne mrzlice, ki se po belokranjskih ulicah širi hitreje kot vest, ki jo stari mami trikrat obrnjeno pove soseda. Redko mine dan, da me na pošti, v gostilni ali celo v knjižnici ne bi kdo vprašal: »Čuj, deklca, koga boš pa ti volila?«. Zna biti nadležno, a prav je tako. To je znak, da se ljudje pogovarjajo o volitvah, razpravljajo in primerjajo mnenja, torej da niso politično apatični. Da jim je mar za svoje mesto. A tukaj nastopita dve težavi.

Prvi problem je torej tisto, kar sledi po vprašanju, koga bom volila. Če povem po domače, je problem naša belokranjska mentaliteta, ki se je že večkrat opekla na področju politike, a je hkrati zaradi časov in tokov, v katerih rastemo, postala prezahtevna. Ljudje nismo zadovoljni več z ničemer in nikomer. Cele dneve se pritožujemo, kopamo v predsodkih in obtožbah, širimo sovražni govor in ‘hvatamo krivine’, kot radi rečejo naši sosedi. Materializem, ki teče po naših žilah, nas je zalil do grla, zato od lokalne politike pričakujemo čudeže, smo neučakani in dobrine želimo takoj in točno ta trenutek pred svojim nosom. Vse hkrati. Medtem ležerno in pasivno počivamo v svojih naslonjačih in čakamo, da nas kot sultana postrežejo z vsem novim, kar sodobni čas premore. In ko to novo dobimo, seveda brez poznavanja kakršnega koli ozadja, popljuvamo vse, kar se popljuvati da. Seveda to ne pomeni, da konstruktivna graja ni na mestu, da četudi je dobro, ne more biti boljše, a je – odkar pomnim – v Beli krajini moč slišati negativno nastrojenost na pošti, v gostilni in celo v knjižnici. Ljudje so do večine stvari, a predvsem do politike, razvili nezrel odnos – pa naj gre za župansko, svetniško ali krajevnoskupnostno politiko – zato posledično v lokalnih volitvah ne vidijo možnosti za napredek, ampak osebno izgubo. Vidijo iskanje pozornosti, koristoljubje in strankarsko ozadje ter primanjkljaje, ki bi dejansko morali biti rešeni na nacionalni ravni. In posledica te nastrojenosti je tudi nezrela odsotnost in odnos od volitev, ker zakaj demokracija in zakaj bi sploh še kdo volil ... A če v primeru čudeža pride do udeležbe, volivci na volilne obrazce namesto ponujenega volijo raznorazne Helene Blagne in Gorane Dragiće, rišejo sončke, srčke in drevesca ali pa enostavno vse prečrtajo, to fotografirajo ter objavijo na družbenih omrežjih. Tudi to je zame nezrelost, ki sem jo nekoč že doživela, ko je to pred mano naredil in fotografiral nekdo, ki je danes eden izmed najvišje umeščenih kandidatov na listi za občinskega svetnika. Čudna so pota gospodova.

In kako lahko potem pričakujemo, da bodo drugače razmišljali mladi, potomci takšnih ljudi? To predstavlja drugi, a ključen problem politike, za katerega se bojim, da se ga vsi mi, torej mladi, naši starši, stari starši, učitelji in tudi kandidati za županski stolček, premalo zavedamo. Kot mladinski aktivist sem bila močno vpeta v belokranjsko okolje mladih, zato se zavedam, da je stanje pasivno in apatično. Kaj je to samoinciativnost, kaj je to družbena aktivnost, kaj je to medsebojna pomoč ter predvsem – kaj so to volitve? Če sem prej zapisala, da na ulicah slišiš pogovore o lokalni politiki, je to med mladimi (razen redkih izjem) kot kaplja vode v puščavi. Skoraj nemogoča redkost. Mladini je v večini vseeno. Vseeno jim je, v kakšnem okolju bodo živeli, kdo bo odrejal njihovo prihodnost in kaj bodo sami vložili v okolje. Pravijo, da jih to ne zanima. Da v volitvah ne vidijo interesa, kar je podobno, kot bi bila njihova prihodnost odločitev, če greš na šahovski krožek ali ne. Pač ne greš, ker je šah ena sama beda. Seveda pa jim je bolj pomembno, kaj na svoj profil objavlja klan Kardashian in koliko sledilcev imajo. Spet jim je vseeno, kaj sploh dela župan, kaj predstavlja občinski svet, ne sprašujejo se, kaj sploh je krajevna skupnost in čemu lokalna politika, bolj kot ne, jim je v interesu to, koliko otrok je rodila najstarejša med Kardashiani in katero šminko uporablja najmlajša. In s takšno miselnostjo se mladi raje odpravijo v gostilno na jegerkolo ali dve, posnamejo selfie ali dva, ker mogoče jim bo pa uspelo, mogoče jih bo pa kdo opazil, mogoče pa oče koga pozna. S takšnimi željami nato ponovno ležerno in pasivno obsedijo v naslonjaču ter namesto števila županskih kandidatov (kdo sploh so?) spremljajo število všečkov na objavljenem selfiju.

Ne vem, če se zavedate, a mi mladi smo prihodnost našega mesta, regije in države. Mi bomo živeli to, za kar gre na teh volitvah, mi bomo nosili prioritete in posledice. Od nas mladih, živeli v Beli krajini ali izven nje, je odvisno, če se bomo nekoč vozili po novi cesti, obiskovali prenovljen kulturni dom, peljali svoje otroke v nove šole in vrtce, imeli družabno kulturno in mladinsko življenje, delali na novih delovnih mestih, živeli v dostojnih stanovanjih. Tudi od nas je odvisno, kdo bo sedel na županskem stolčku in kako bo delal. Prav tako pa imamo velik vpliv tudi na to, če nas bo v občinskem svetu zastopal nekdo mlad, ki nas razume, predvsem naše potrebe in zmožnosti. Sami si bomo krojili regijo, v kakršni bi radi živeli in sami se bomo odločili, če bo naše mesto temeljilo na pozitivnem razmišljanju, brez negativne nastrojenosti, s priložnostmi v napredku, svobodi in demokraciji ali pa bomo še naprej negativno nastrojeni ter v naslonjaču in na Instagramu čakali boljše dneve. Zato – BELOKRAJNSKA DCA, GREMO NA VOLIŠČA! O naši prihodnosti ne more odločati nekdo, ki je ne bo živel, nekdo z drugačnimi pogledi, kot jih imamo mladi, in nekdo, ki je rasel v drugačnem času, kot živimo in bomo živeli mi. Če že ne moremo neposredno vplivati na odločitve (od 152 kandidatov za občinski svet v vseh treh črnomaljskih volilnih okoljih je zgolj 15 kandidatov starih pod 30 let) lahko na odločitve vplivamo posredno s svojim glasom na voliščih.

Kot je zapisal Cankar v svojem delu, ki ste ga (upam) prebrali za domače branje, si bo narod pisal sodbo sam. In pisal mu je ne bo ne frak in ne talar – torej nihče drug kot mi sami. In če ne bomo šli na volitve, nam bodo sodbo pisali drugi, ki niso kompetentni za odrejanje naše mlade in svetle prihodnosti. Mladi smo bili rojeni in vzgojeni za več, ne zgolj za večno podrejenost tehnologiji, mobilnim napravam, Kardashiankam in volivcem 60 plus. V demokraciji smo namenoma dobili svoj glas, za katerega so ljudje včasih bili vojne. In žalostno je, da ne izkoristimo ta majhen korak, ki je lahko velik. Še večji, kot si predstavljamo. Če ne gre nikakor drugače, sem nekje zasledila milenijski predlog. V soboto pred volitvami se vsi polnoletni milenijci dobimo v gostilni na jegerkoli ali dveh, kjer posnamemo selfi ali dva. Ob dobri zabavi bo hitro nedelja in iz zabave zgolj 'produžimo' na volišča. Volk sit, koza cela.

KBŠ: Da boš lažje razumel, kako poteka vse skupaj in zakaj je pomembno, kdo sodeluje v lokalni politiki, so v Klubu belokranjskih študentov pripravili INFOgrafike o lokalnih volitvah. Danes pojasnjujemo, koga in kako voliš v nedeljo (priponka spodaj).