Belokranjske jedi v mestnem jedru Črnomlja

Med 24. januarjem in 16. februarjem so v Belokranjskem izročilu, v samem mestnem jedru Črnomlja, potekale brezplačne kulinarične delavnice v organizaciji Bernarde Kump in pod vodstvom Andreje Drakulić Veselič.

Šlo je za kulinarične delavnice belokranjske kulinarike v sklopu projekta Kolektivna blagovna znamka destinacije Bela krajina.

Na prvi, uvodni delavnici so se udeleženci dotaknili belokranjskega obeda nekoč in danes. Andreja Drakulić Veselič je obiskovalce seznanila o pomenu lokalno pridelane hrane in o pomenu jedi, ki so tradicionalno prisotne v Beli krajini, o pomenu lokalnih sestavin pri pripravi obrokov ter prikazala moderno pogrnjeno mizo. Bernarda Kump pa je vzporedno na mizo postavila enega od starih, tradicionalnih belokranjskih obedov.

Na drugi delavnici smo z Andrejo Drakulić Veselič iz lokalnih sestavin naših ponudnikov pekli belokranjske potice. Ajdovo, prosto in sirovo. Izziv ni bil lahek, saj je prostor Belokranjsko izročilo tudi tokrat pokal po šivih. Od smeha, klepeta in prijetne energije. Naj obsežna galerija fotografij pove vse.

Pekli in ustvarjali smo po starinsko, belokranjsko. Po starih receptih, kjer so glavno besedo imele pristne, domače sestavine, zato poticam nismo dodali nobenih dišav, začimb, okušali smo ajdo, skuto in dobro domačo maščobo. Kot je pred kratkim vzkliknil en moj obiskovalec:”Back to basic!” Ja, vrnimo se k osnovnemu! Okusu, postopku, receptu.

Na tretji delavnici sta Andreja in Bernarda predstavili zaščiteno jed belokranjsko pogačo in tipično jed mesta Črnomelj, črnomaljsko presto. Dobre vibracije boste lahko zaznali iz fotografij. Večer je zopet potekal v dobrem vzdušju, h kateremu je prispevala vsaka, res vsaka od udeleženk (in en udeleženec, seveda).

Četrto kulinarično delavnico belokranjskih jedi projekta Kolektivna blagovna znamka destinacije Bela krajina bi lahko z eno besedo poimenovali tudi “recycle” ali po belokranjsko “vse porabi, ničesar ne hiti stran”. Našim belokranjskim prednikom je bilo z gotovostjo to predobro znano. Tudi v kulinariki. V odlično južino so skuhali tudi slabše kose svinjskega mesa in ostanke od praznovanja, kjer se je “jedlo z veliko žlico”, kot so radi rekli.

Kaj smo skuhali tokrat? Mastanico ali žitno klobaso v kolerabi in korenju, ki smo ji v tokratni izvedbi dodali še malo kuhanega fižola. V mastanici se je na dan kolin uporabilo najslabše kose mesa prašiča, mastne obrezke in okrvavljene kose.

Druga jed so bili žlinkrofi. Tudi tu ni enotnega recepta, tudi zavijanje različnih nadevov (ostankov pečenega mesa, pljuč, jeter, kruha) v rezančevo testo, je bilo “vsakojako”. Naše udeleženke so se preizkusile tudi v tem.

Tretja jed pa je bil nadev ali nadef, jed iz suhega kruha, ki se mu doda na koščke narezana kuhana prekajena slanina iz vratu (čvala) ter veeelikooo jajc. Mastno in jajčno je slastno!

Petič smo bile (tokrat same ženske) skupaj na kulinarični delavnici belokranjskih jedi projekta Kolektivna blagovna znamka destinacije Bela krajina.

Kako je bilo tokrat? Breadfull oziroma kruhasto. Dobesedno. Na roke, na najbolj prvinski, skorajda primitiven način smo zamesile ajdov, koruzni in polnovredni kruh. Na način, da je bila barva koruznega kruha živo rumena in barva ajdovega kruha skorajda črna, saj smo vanj pomešale zelo malo bele moke. Polnovrednega bomo razrezale jutri, saj potrebuje čas, da se razvije v svoj najboljši okus.

Ker smo med vzhajanjem imele čas, smo malo za hec v kuhinjski robot zamešale beli kruh in se poigrale s testom. Vse kruhe smo pripravile iz mok naših lokalnih ponudnikov, ki smo jih tudi predstavili na začetku.

Šesti, zadnji del. Najlepši zaključki so sladki zaključki, zato smo tudi mi tako zaključili naše kulinarične delavnice. S pecivi naših babic.

Ste vedeli, da so salovi piškoti slani, nadevani pa s sladko slivovo marmelado? In kako se zvijajo buhteljni, da med peko ven ne pocuri marmelada? Uf, mašinske piškote pa smo izdelovali z ravnilom, saj velja nenapisano pravilo, da morajo biti dolgi 7 centimetrov.

Naše babice so rade pocrkljale svoje družine s preprostimi, a še danes odličnimi pecivi, mi pa smo se spet spomnile na otroške dni in zagotovo se bo tudi na naši mizi znašlo kakšno starinsko pecivo.

Hvala lepa naši mentorici Andreji Drakulić Veselič, ki nas je s svojo neverjetno energijo ves čas držala pokonci. Veliko število udeleženk in enega udeleženca… ki so se prihajali na vse delavnice, nam priča o tem, da je bilo lepo in poučno. Hvala tudi vam!

S tem se naša kulinarika zagotovo ne bo zaključila, ob prvi naslednji priliki bomo nadaljevali.