Del torkovega pustovanja v Črnomlju

Pustni čas je bil in še vedno je zanimiv tudi za otroke. Starejši se spominjamo svojih osnovnošolskih let, ko smo v šoli izdelovali pustne maske, se prvič našemili. Kako smo bili ponosni na svoje kostume ali like, katere smo predstavljali. Res je, da so bili takrat izdelani doma, bolj preprosti, a domiselni. Danes imajo otroci veliko več izbire, saj se kostumi lahko kupijo tudi v trgovini. Stric Google ti pokaže, kako in kakšen kostum se lahko izdela doma, se naroči preko spleta. Ampak, to sploh ni važno, kako otroci pridejo do kostuma. Šteje to, da se našemijo in se pustovanja tudi aktivno udeležijo. Prestarji smo z zadovoljstvom opazili, da se je veliko otrok, seveda s starši, udeležilo nedeljske pustne povorke v našem mestu.

A torek je že po tradiciji tudi rezerviran za otroke. V vrtcu ta dan ni otrok. V vrtec so prišle princeske, gusarji, Indijanci, gasilci in drugi domišljijski liki. Verjamem, da se tudi danes otroci počutijo posebne in lepe, ko se pogledajo v ogledalo in se pokažejo v kostumih drugim otrokom. Čira čara in že se spremenijo v osebo, v katero se našemijo: lepe kot princese in kraljične, močni kot Spider-man, pogumni kot vojaki, nagajivi kot Pika Nogavička.

In tako našemljeni otroci so s starši danes popoldan prišli v avlo kulturnega doma Črnomelj. Kot se za tak dogodek spodobi, je bila avla pustno okrašena z barvnimi verigami, katere so izdelali otroci skupine Muce iz vrtca Dragatuš, s pustnimi očali, katera so izdelali otroci na delavnici, ki jo je organiziralo Društvo prijateljev mladine Črnomelj in baloni, katere je s helijem napolnila Sonja. Ja, pustni ples je organiziralo in izpeljalo Društvo prijateljev mladina. Za otroke je pripravilo bogat srečolov, razdelilo 100 krofov. Vse male maškarce so bile lepe, a nagrade so dobile najlepše. Male pustne šeme so bile razočarane, ker niso vse dobile nagrade. Jih pa je Sonja razveselila in jim naredila meče, rožice in kužke iz balonov. Priznam, da me že kar nekaj časa uči, (pa še koga drugega) kako se to naredi, a mi ne gre. No, morda drugo leto, za naslednje pustovanje.

Male maškarce so poiskale starše in naš pustni ples se je počasi zaključil. A za otroke še ni bilo konec dneva. Princeska je rekla, da se gredo še pokazat babici in da bo dobila euro. In spet sem se za hip vrnila v svoja otroška leta. Tudi mi smo, našemljeni otroci, hodili od vrat do vrat in prosili: »Imate kaj za pusta hrusta«? Dobili smo sladkarije, kakšen krof. Enkrat celo kokošja jajčka. Vem, da jih nisem bila vesela, se pa jih je razveselila moja mama. Pač tako je. Nekatere stvari se spreminjajo, nekatere stvari pa ostajajo iste, le letnica na koledarju je druga.