Belokranjske pisanice – živa nesnovna kulturna dediščina

Velikonočni čas je tudi čas izdelave različnih pisanic. Na slovenskem seznamu žive nesnovne kulturne dediščine so vpisane pisanice (pobarvana jajčka, remenke), ki jih izdelujejo v Beli krajini.

Belokranjske pisanice so pobarvana in v batik tehniki z značilno ornamentiko okrašena velikonočna jajca. Do danes so se ohranile le še v Adlešičih in okolici, kjer jih kot turistične spominke in priložnostna darila izdelujejo vse leto.

Izdelovanje belokranjskih pisanic je kot ena izmed enot vpisana v Register nesnovne kulturne dediščine pod EID: 2-00013 Ime enote: Izdelovanje belokranjskih pisanic Sinonimi imena enote: Adlešičke pisanice.

Podobno kot po vsej Sloveniji tudi v Beli krajini poznajo barvanje in krašenje velikonočnih pirhov – pisanic. Za osnovo uporabljajo trdo kuhana kokošja, redkeje račja jajca. V preteklosti so jih izdelovali samo za veliko noč in ob tem razvili značilne tehnike in motive krašenja. Jajčne lupine so v Beli krajini barvali z barvami različnega izvora, krasili pa so jih v batik tehniki. Pomagali so si s pisalom (pisač ali pisalka) z lesenim držalom, ki ima na enem koncu kovinski lijaček. Vanj so dali vosek, ga nad gorečo svečo stopili in nato s tekočim voskom, ki je tekel skozi lijaček, risali po jajčni lupini. Porisano jajce so namakali v barvi, ki se na povoskanih vzorcih ni prijela; tako je nastal enobarvni batik. Če so želeli imeti več barv, so postopek ponavljali. Z barvanjem in s krašenjem pisanic so se ukvarjale predvsem ženske, imenovane pisačice. Sedanji način poslikav izvira verjetno iz druge polovice 18. stoletja, med slovenskim kmečkim prebivalstvom pa naj bi poslikavanje postalo splošno razširjeno v 19. stoletju. Prva znana omemba naziva pisanica je iz leta 1832. Konec 19. in v začetku 20. stoletja so jajca barvali z barvami rastlinskega izvora, kot so bražiljka, hrastovo in jelševo lubje, češminove korenine, žafran in čebulni listi, zato so bile barve manj intenzivne.

Ornamentika je bila pretežno geometrijska. Jajčno lupino so z navpičnimi in vodoravnimi črtami razdelili na geometrijske ploskve, te pa so zapolnili s pikicami. Pojavljali so se motiv ribje kosti (steljica), trikotniki, srca, spirale, razne križaste oblike, pikčasta črta in različni pasovi. Na vrhu je bil pogosto malteški križ. Na jajčno lupino so upodabljali motive krščanskega izvora, npr. monštranco, trnovo krono, IHS, Marijin monogram in razpelo ter dodajali nabožne napise, npr. Aleluja, Vesela Aleluja, Veselo veliko noč. Poslikava je bila večinoma v enobarvni, redkeje v dvobarvni batik tehniki.

Med prvo in drugo svetovno vojno so za barvanje jajc začeli uporabljati tudi krep papir in industrijske barve za pirhe, zato so postale barvane površine bolj intenzivne. Geometrijskim motivom so se pridružili cvetlični. Poleg nabožnih napisov so se začeli pojavljati posvetni (npr. Za spomin, Pozdrav iz Belokrajine, Vso srečo, Pozdrav iz Adlešičev), med njimi so bili najpogostejši ljubezenski (npr. Iz ljubezni, Bodi moja). Prevladujoča tehnika je bil še vedno batik, tudi tribarven. Tradicionalno krašenje pisanic v batik tehniki je začelo v začetku 20. stoletja v Beli krajini izgubljati pomen.

Pod vplivom takratnega učitelja Boža Račiča je dobilo nove spodbude v Adlešičih, kjer so pisanke že bile tudi turistični spominek. Po drugi svetovni vojni so v večjem delu Bele krajine tradicionalno izdelavo in krašenje pisanic povsem opustili, ohranili so jo le v Adlešičih in okolici, kjer so prevladale belo-rdeče-črne pisanice, obarvane s krep papirjem in z industrijskimi tekstilnimi barvami. Po zaslugi posameznic se je izdelava adlešičkih pisanic ohranila, le da so jo nekoliko prilagodile sodobnim potrebam. V osemdesetih letih so začele izdelovalke pisanice izpihovati in skozi luknjici napeljevati volnene niti, iz katerih na enem koncu naredijo cofek in na drugem zanko za obešanje. Ker so pisanice postale tudi turistični spominek in priložnostno darilo, jih izdelujejo vse leto