Na vsebino

Bosna 2017 (2)

Drugo jutri smo se ob 8. uri odpeljali od hotela. Najprej smo si še v Sarajevu ogledali velikansko grobišče in stare objekte od olimpijskih iger leta 1984. Ogledali smo si tudi kraj ker je od poškodb bomb umrl slovenski novinar Ivo Štandeker in v bližini Sarajeva del tunela upanja ki je bil dolg 800m in je potekal pod Sarajevom. Nato smo začeli našo dolgo današnjo pot do Mostarja z vmesnimi postanki. V Konjicu smo si ogledali Titov bunker*. Naslednji ogled je bil v Jablanici** kjer smo videli zrušen most na Neretvi in muzej o bitki na Neretvi. Končno smo prispeli v Mostar***, si ga ogledali, se najedli in namestili v motelu.

*V Konjicu smo si ogledali Titov bunker. Zgrajen je bil z namenom, da bi se v primeru vojne vanj skril Tito s svojimi najožjimi sodelavci. Razprostira se na več kot 6500 kvadratnih metrih, najgloblja točka je okoli 280m pod zemljo. Gradnja je stala 4,6 milijarde ameriških dolarjev. Znotraj ima 11 blokov, vsak je bil namenjen svoji stvari (voda, hrana, telekomunikacije, elektrika, Titova soba...).

**V Jablanici smo videli zrušen most na Neretvi. To sicer ni tisti pravi prvi most, ki je bil zrušen na ukaz Tita. Po tistem so zgradili novega, in ga znova zrušili za potrebe snemanja filma Bitka na Neretvi. In to je ta ki smo ga videli, zrušenega zaradi snemanja. Nato smo šli v bližnji muzej kjer nam je kustos in direktor muzeja vse lepo razložil in razkazal kar se je dogajalo v Jablanici.

***Ko smo prišli v Mostar smo najprej imeli čas za hrano. Seveda nas je večina poskusila čevapčiče. Bili so zelo odlično dobri. Na ogledu smo najprej videli skok pogumnega skakalca iz mosta v Neretvo. Šli smo skozi mesto in tudi v džamijo Lokalna vodička nam je veliko povedala o mestu Mostar ki je bilo večini najlepše kar smo jih videli.

V Metkoviču so nas trije domačini zapeljali s čolni po kanalih reke Neretve. Zraven stac bila tudi harmonikaš in kitarist, ki sta nam lepo igrala in pela. Nato smo šli z njimi obirat mandarine na plantažo. Sicer niso še čisto zrele ampak so dobre vseeno. Vsak si jih je lahko nekaj vzel domov. Ko smo opravili delo smo si zaslužili še kosilo v njihovi restavraciji, kjer smo spet imeli spremljavo lepih hrvaških pesmi.

Vir: Srednja šola Črnomelj
Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj