Corona (Alenka Mežnaršič)
Corona
Nevidna, neslišna,
nepovabljena
na silo trka
na moja- vaša vrata.
Bila je daleč, pa tako blizu
sežem z roko
v prazno, ne iščem je,
je nedosegljiva, a je le
tukaj z menoj- teboj.
Zaprta v hiši sedim,
premišljujem, da
bilo je nekoč,
dovoljeno vse. A danes?
Soseda od praga ne upa,
sama si večkrat
čez dan pozvonim.
Kdo je, nestrpno-
nepremišljeno vprašam?
Me pamet zapušča?
Je to že demenca?
Na kavo ne hodim
kot včasih k Bartusu.
Skuham jo spijem
denar na mizi pustim.
Od povsod mi grozijo
s corono
televizija, radio in časopisi …
Zvečer ko na posteljo ležem
v strahu pomislim,
da hudič, tam že leži.
V trgovini so maske,
pozdravljam povprek
vsi smo si tujci.
Me kdo še pozna?
Čip bom dobila,
ne vem, če zastonj.
Nov mobi kupila,
bodo okuženi
vedno v družbi z menoj.
Zadnji blogi
Poglejte tudi
