Na vsebino

Corona (Alenka Mežnaršič)

Corona

Nevidna, neslišna,

nepovabljena

na silo trka

na moja- vaša vrata.

Bila je daleč, pa tako blizu

sežem z roko

v prazno, ne iščem je,

je nedosegljiva, a je le

tukaj z menoj- teboj.

Zaprta v hiši sedim,

premišljujem, da

bilo je nekoč,

dovoljeno vse. A danes?

Soseda od praga ne upa,

sama si večkrat

čez dan pozvonim.

Kdo je, nestrpno-

nepremišljeno vprašam?

Me pamet zapušča?

Je to že demenca?

Na kavo ne hodim

kot včasih k Bartusu.

Skuham jo spijem

denar na mizi pustim.

Od povsod mi grozijo

s corono

televizija, radio in časopisi …

Zvečer ko na posteljo ležem

v strahu pomislim,

da hudič, tam že leži.

V trgovini so maske,

pozdravljam povprek

vsi smo si tujci.

Me kdo še pozna?

Čip bom dobila,

ne vem, če zastonj.

Nov mobi kupila,

bodo okuženi

vedno v družbi z menoj.

Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj