Črnomelj fčasih (348)

Peter Panjan:

V pravljici »Kdo je Vidku napravil srajčko«, ki jo je napisal Fran Levstik, si je 4-letni deček iz revne družine z veliko otroki zelo želel imeti novo srajčico. Njemu so do nove srajčke pomagale živali. Jagnje mu je dalo volno, ki jo je nato je na trnovem grmu izmikal. Pajek mu je volno osmukal in stkal tkanino, rak pa je tkanino prikrojil. Na koncu mu je pomagal še ptiček, ki je iz kosov sešil srajčico.

Kdo pa je Petričku sešil srajčico? Tako kot večini drugih otrok v vasi, je srajčico sešila mama. Metrsko blago zanjo je kupila v trgovini. Vse nekako do sredine sedemdesetih let, so v vseh vaških trgovinah prodajali »štofe« različnih vrst. »Štofi« so bili zviti v ovalne bale, ki so bile spravljene na regalnih policah. Za srajčko je bilo najbolj primerno flanelasto blago. Iz njega je mama skrojila in sešila srajčko. Premožnejše družine so premogle šivalne stroje na nožni pogon (»singerice«), pri nas doma pa smo imeli šivalni stroj na ročni pogon (glej priloženo sliko). Tudi blago za oblekice so nam starši kupili v trgovini, sešil pa jih je blaževski »žnajdar«. V Blaževce smo se prepeljali s čolnom. Z brega na slovenski strani smo na ves glas vpili »Grga, ajde vozit«. Klic smo večkrat ponovili in čakali, da se čolnar prikaže na hrvaškem bregu. Za strica Grgo so rekli, da je ob klicu samo zamrmljal »Vale, vale« in mirno dokončal delo na svojem dvorišču. Ko se je Grga upokojil, smo klicali »Stipa, ajde vozit« (to je bil Antunov stric). Zadnji, ki je preko Kolpe vozil ljudi je bil Ivan Mihelič.

Tako smo preko Kolpe prišli do prijaznega in vedno nasmejanega strica »žnajdara«. Postavil nas je na stol in s krojaškim metrom, ki ga je imel okrog vratu, vzel mero za oblekico. Čez teden dni smo jo šli pomerit in če je bilo vse v redu smo jo že čez nekaj dni lahko oblekli. Ko sem bil majhen sem bil vedno oblečen v »rok« (suknjič). »Rok« in hlače sem hitro prerasel, zato so mi bili rokavi in hlačnice vedno prekratki. Nos sem si brisal v rokave, ki so se zato lepo svetili. Spominjam se, kako me je zaradi tega dražil stric Jure Premurčev. Ko sem prihajal po vasi, me je poklical »Petriček!«. Ozrl sem se proti njemu, on pa je s svojo roko podrgnil pod nosom, rekel »smrk, smrk« in se mi nasmejal.

Smo pa v Sodevcih včasih imeli tudi poklicnega krojača. To je bil Janez Hodnik (1861-?), ki se je v Sodevce priselil iz Velikega Loga (župnija Leskovec pri Krškem). Poročil se je z Katarino Grgič (1862-1935), doma iz Sodevc 13. Kasneje se je družina Hodnik preselila v Stari trg, kjer še danes stoji njihova razpadajoča hiša. Po pripovedovanju sovaščana Marka Marentiča, naj bi tudi po vojni imeli enega krojača v vasi, ki je bival v Jakovinovi (Štrkovi) hiši. Njegovega priimka se ne spominja, zdi pa se mu, da so ga klicali Peruška. O njemu doslej nisem našel nobenih podatkov. So pa v tistih časih prihajali šivati na dom tudi krojači iz okoliških krajev.

Še v šestdesetih letih smo imeli ovce in domačo volno, iz katere nam je mama spletla tople nogavice, kapo, rokavice, šal in jopico. Edino kar so nam kupili v trgovini v Kočevju, so bili čeveljci. Starši so s seboj vzeli mero našega stopala, ki so jo dobili tako, da smo bosi stopili na karton, na katerega so s svinčnikom izrisali obris stopala. Če pa smo čeveljčke poškodovali, nam jih je popravil »šuštar«, stric Ivan Kavšek (1902-1979) iz Starega trga ob Kolpi, dedek aktualnega župana občine Črnomelj. Tudi oče Ivana Kavška, Josip (1852-1923), je bil čevljar. V Stari trg se je priselil iz Višnje gore.