Na vsebino

Črnomaljci - marginalci (1): Dva zelo dobra malarja

Nekoč sta bila v Črnomlju dva malarja. Bila sta pravi legendi. Mislim, da lahko rečem, da smo bili prijatelji, pa čeprav sem bil jaz nekoliko mlajši. V našem okolju sta bila zelo spoštovana. Tudi sam sem ju globoko spoštoval predvsem zaradi nekaterih njunih lastnosti. Eden je zelo lepo pel, drugi pa še posebej lepo risal (pravzaprav sta oba lepo risala in oba lepo pela). In bila sta zares ZELO DOBRA MALARJA.
Bila sta zelo različna po naravi. Tisti, ki je zelo lepo pel je bil bolj nežna dušica, drugi, ki je zelo lepo risal, pa je bil v resnici tudi dobra dušica, vendar bolj nagle jezice, ki je prišla do izraza predvsem, kadar se naj bi kjerkoli zgodila krivica. Prvi se je raje umaknil, drugi pa je vedno na vsak način razrešil krivico.

Jaz sem ju še posebej spoštoval in občudoval zaradi naslednjega:
1. Že takrat sta delala po šest ur na dan. Smatrala sta, da pošten človek v šestih urah s svojim delom lahko zasluži dovolj, da preživi svojo družino. To sta tudi dokazala s svojim načinom življenja, saj sta kar udobno živela in se lahko posvečala svojim hobijem. Še več. Tisti, ki je lepo risal je svojima sinovoma omogočil krasno izobrazbo in sta danes prav intelektualni cvet Črnomlja.
Sicer sta malarja teoretično delala po osem ur, vendar sta po jutranjih pripravah, ko sta se ob sedmih dobila v znanem črnomaljskem bufetu, porabila nekaj časa še za kavo, cigaret in kakšen kapselj.
Po tem ritualu sta odšla na delovno lokacijo, kjer sta pridno in kvalitetno malala do malice.
Po malici sta z manjšimi odmori malala do kakšnih pol treh, se nato preoblekla in nekako ob treh odšla na kosilo k svojim družinam.
2. Tudi takrat je bila na področju malarije konkurenca. Največjo so predstavljali emigranti iz južnih držav in prej republik bivše Yu, ki so bili pripravljeni za precej nižjo ceno pomalati isto. Zato jih nista preveč marala. Seveda sta pri meni iz patriotskih razlogov vedno malala onadva. Emigrantov nista marala, še posebej tisti, ki je lepo risal, tudi zaradi njihove nekoliko drugačne kulture. Zelo radi so se namreč pretepali in včasih tudi ustrahovali Črnomaljce. Takrat je prišel na površje njegov čut za pravičnost in je takoj stopil v bran Črnomaljcem in sem ter tja kakšnega premlatil, ker so ti emigranti pravzaprav samo tak način zares razumeli. Lepa beseda je bolj malo zalegla. Mogoče je včasih, čeprav je bil dobričina, celo malo pretiraval. Jih pač ni preveč maral.
3. Nista pa nikogar sovražila. Nista sovražila emigrantov, čeprav jih nista marala, nista sovražila takratnih komunistov, ne bivšega komunista, ne Cerkve, še Gradčanov ne, pa čeprav se je tisti, ki je lepo risal, tudi z njimi kdaj pa kdaj stepel. Ni sovražil niti rokometnih sodnikov, ki so včasih kaj krivično odpiskali. Je pa ob izbruhu napada pravičnosti, s svojo korpulentno postavo in glasom prispeval, da so tudi sodniki potem sodili bolj pošteno za Črnomaljce.

Na veliko žalost Črnomaljcev je tisti, ki je lepo risal, mnogo prezgodaj umrl. Mnogi najboljši umrejo prezgodaj. Ni več tistih srečanj na Kolpi, kanuniranja, ribolovov. K sreči tisti, ki lepo poje, še vedno kaj zapoje in s svojim žametnim glasom popestri Črnomaljcem kakšen dogodek. Bosta pa za vedno ostala v spominu , kot ZELO DOBRA MALARJA.

NAGRADA: Če kdo najde v mojem opisu kakšno netočnost, prehudo subjektivnost ali pa celo, bog ne daj, kakšno neresnico, mu v gostilni po izberu, častim liter vina in kranjsko klobaso.

Vir: Iz knjige v nastajanju: Prostor, čas, košarka in Rock & Roll

Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj