Črnomaljski planinci na Ojstrici, kraljici Kamniško-Savinjskih Alp

Avtomobilski žarometi so tipali po ovinkasti cesti nad osamljeno dolino Podvolovljek. Končno smo v soboto, 29. oktobra, parkirali na parkirišču pod planino Podvežak, se v mraku opremili in pustolovščina se je lahko začela. Na širnih pašnikih planine Podvežak je slepeča sončna krogla pokukala izza grebenov Rogatca. Obetal se je čudovit dan.

Po z rušjem poraslih podih Dleskovške planote smo polagoma napredovali proti našemu cilju, ki smo ga zaenkrat le slutili za rušnatimi pobočji. Osamljeni zlatolasi macesni, ki jim nagajivi jesenski veter še ni odnesel zlatega okrasja, so se bleščali v jutranjem soncu. In potem je za nekim sedelcem hipno stala pred nami ... Ojstrica. Njena dih jemajoča pojava s strmim južnim grebenom in malce manj strmim, vendar občutno daljšim, vzhodnim grebenom nas je kot uročila. Slikanje, poziranje, verjetno se je marsikdo od nas vprašal sam pri sebi: »Pa bom zmogel?« Vendar nihče ni glasno izrazil svojega morebitnega dvoma. Sicer pa smo bili homogena ekipa, ki se zlepa ne ustraši morebitnih težav na poti.

Pod neskončnimi pobočji Tolstega vrha smo končno »primarširali« na sedelce nad visokogorsko uravnavo planine Korošice. Vzhodni greben Ojstrice je vabil v svoj objem. Pogumno smo zagrizli v njegove sprva travnate strmine. Za ta letni čas kar prevroče sonce nam je dodobra ogrelo potna čela, ko smo se po dolgi prečki v desno vzpenjali navzgor. Na ostri grebenski rezi so se nam odprli brezdanji razgledi v modre globine Robanovega kota, na strme plati Krofičke in oddaljen greben Poljskih devic in Križevnika na koncu doline. Nadaljevanje po grebenu proti Mali Ojstrici je bila ena sama poezija. Poplezavanje nad sinjimi globinami v poznojesenskem soncu je dokaj naporen vzpon naredilo izjemno zanimiv in kratkočasen. Pod vrhom se je vse skupaj postavilo pošteno pokonci in tudi nekaj klinov je pripomoglo za boljši občutek varnosti. Še izpostavljena škrbina in že smo stali na razglednem vrhu. Razgledi so bili z eno besedo božanski. Celoten greben Kamniško-Savinjskih Alp, globoko spodaj čarobna Logarska dolina, pa Obir in greben Košute tam daleč na zahodu.

Počitek je še kako dobro del, kar nekako se nismo mogli posloviti od prijaznega vrha. Vendar je bila pot še razmeroma dolga in morali smo »dvigniti sidro«. Sestop navzdol na Korošico je ravno tako terjal dobršno mero zbranosti in previdnosti, kajti pot je bila kar izpostavljena in mestoma prav nesramno krušljiva. Prepadna stena Lučkega Dedca je privlačila naše poglede in kar milo se mi je storilo, ko sem pomislil na moje plezanje v daljni preteklosti s plezalsko legendo Pavletom Kozjekom v njegovih previsih. »Kako življenje hitro mine, Pavleta že kar nekaj let ni med nami ...«

Pri pogorišču Kocbekove koče na Korošici smo malce odpočili utrujene noge. Začuda obnova koče še kar čaka, kdo ve zakaj. Škoda. Vzpon na Sedelce s prijetne ravnice Korošice je bil kar malo odveč, pa smo zmogli tudi to. Potem pa le še neskončno dolga pot med rušnatimi globačami. Glej ga čudo, zdela se mi je mnogo daljša kakor zjutraj. Na planini Podvežak je svinčena utrujenost legla v noge in kar zadovoljno smo sezuli pohodne čevlje pri avtomobilih. V dolini Pri gamsu pa smo poplaknili izsušena grla. Bili smo si edini, da smo skupaj preživeli čudovit dan v naročju kamniško-savinjske kraljice.