Črnomelj fčasih (12)

Gradnja belokranjske železniške proge, ki je povezala takrat in žal še danes prometno zelo odrezano Belo krajino z Novim mestom in Karlovcem, se je pričela pred 109 leti. Točneje v mesecu maju 1912. Z veliko slovesnostjo so progo predali prometu čez dve leti . Pri gradnji proge so dobili delo številni domačini, iz vseh vetrov pa so prišli na delo tudi tuji delavci, Hrvati, Čehi, Nemci, Italijani in Madžari. Domači delavci so se med gradnjo od tujih delavcev naučili novih veščin in pridobili mnogo poklicnih spretnosti in izkušenj.

Najbolj zahteven del belokranjske proge je bila nedvomno gradnja 1975 metrov dolgega semiškega predora, ki poteka pod hribom Semenič. Tuji delavci, ki so gradili ta predor in progo na tem odseku, so bili nastanjeni v barakah in po privatnih hišah v Kotu pri Semiču. Na Prelogah pri Rožnem dolu je bilo zgrajenih kar 13 nastanitvenih barak. Tudi gostilničarji in trgovci so izkoristili priložnost in zraslo je kar nekaj začasnih gostiln in trgovin. Cvetelo je tudi prevozništvo s konjskimi vpregami, pa tudi ostale storitvene dejavnosti, ki so jih potrebovali delavci. Veliko delavcev se je tu nastanilo kar z družinami, tudi ženske so dobile razna dela vezana na gradnjo proge. Iz podatkov župnije Semič je bilo takrat tu začasno kar 72 tujih družin.

Delo pri gradnji predora je bilo zelo težko, sprva so celo ročno vrtali izvrtine za nameščanje razstreliva. Dva delavca sta za izdelavo ene luknje potrebovala kar dobro uro. Kasneje pa so pričeli vrtati s pomočjo komprimiranega zraka in izvrtino je en delavec izvrtal v četrt ure. Po odstreljevanju so delavci ročno nakladali kamnino na vozičke in s konjsko vprego so jih po ozkotirni progi, ki so jo sproti podaljševali, vozili iz predora. Izkopani material so uporabili za nasipe in postajne platoje. Predor so vrtali iz obeh strani, pri prebitju je bilo odstopanje v soosnosti le 2 cm. Pri gradnji so naleteli na vrsto težav, saj je teren iz geološkega vidika tu izredno zahteven. Naleteli so tudi na več jam in rovov, ki so jih morali premostiti.

Poleg semiškega predora kot najzahtevnejšega in najdaljšega tovrstnega objekta na tej progi, spada viadukt Otovec s svojimi 225 metri med najdaljše železniške viadukte tudi v slovenskem merilu. Z gradnjo so pričeli avgusta 1912. Viadukt je grajen iz lomljenega kamenja in je imel prvotno 12 lokov. Med sedmim lokom iz novomeške in petim lokom iz črnomaljske strani je bila postavljena 50 metrov dolga in skoraj dvesto ton težka jeklena predalčna konstrukcija, ki jo je izdelala družba za gradnjo mostov iz Gradca. Podobo, ki jo poznamo danes, je viadukt dobil z obnovo leta 1946. Most so namreč v oktobru 1943 partizani porušili, da bi s tem onemogočili železniški promet okupatorskim silam. Na ruševine pa so spustili še več vagonov in lokomotive. Zaradi povojnega vsesplošnega pomanjkanja gradbenega materiala, posebno še jekla, so most obnovili tako, da so namesto prvotne jeklene konstrukcije zgradili še dva stebra. Ta nista več iz lomljenega kamenja, ampak betonska. Delo so si sedaj že olajšali z gradbenim žerjavom, medtem ko je gradnja prvih stebrov potekala s pomočjo gradbenih odrov.

Starejši prebivalci Črnomlja in okoliških vasi se še spominjajo, da je vlak kljub porušenemu mostu še vedno vozil proti Novemu mestu, vendar samo do železniške postaje Otovec. Do in iz Črnomlja pa je bilo potrebno prepešačiti kakšne 3 kilometre. Vlak je ponovno zapeljal po obnovljenem mostu v januarju 1947.