Črnomelj fčasih (167)

Peklenski julij 1942: Najprej so prišli po napredne dijake in učitelje (Da se ne pozabi 5).

Piše Ilinka Todorovski.

24. junija 1942 so črnomaljske ulice dobile italijanska imena: glavni trg med Posojilnico in gostilno Lakner je postal Via Roma, »zajdna gasa« Via Marconi, farovška ulica Via Bruno Mussolini, glavna cesta od Kvasov proti železniški postaji pa Viale Italia. Ta dan je v Črnomelj prišlo dodatnih 800 italijanskih vojakov, kar je dalo slutiti, da se pripravlja nekaj resnega.

V naslednjih dneh so bodečo žico, ki je obkrožala Črnomelj, pomaknili bližje k mestu, izpraznili nekaj kasarniških barak na Majerju, čevljarjem pobrali usnje, iz središča mesta pa izselili vse najemnike. Nato pa so 2. julija prišli po napredne učitelje in dijake. Od učiteljstva so aretirali Draga Mehorja, Mira Presla, Milana Vrtačnika, Jožeta Štrublja, Jožeta Kosa, Vlada Martelanca, Alfreda Kosa, Danila Daneua in Karla Šterbenka, od dijakov pa Leopolda Mileka, Franca Jermana, Nikolaja Malneriča in Janka Stariho. Ta Janko je bil iz družine »bogatih Starihov«, njegov oče Franc je bil posestnik. Janko iz družine »policajskih Starihov«, sin občinskega stražnika Janka, kasnejši narodni heroj, pa je uspel pobegniti. »Stariha Janko išče svojega sina, ki se mora do 9 ure javiti karabinjerjem,« si je 2. julija v dnevnik pribeležil Ivan Pirnat.

V internacijo so jih odpeljali 16. julija, ko Črnomaljci še niti vedeli niso dobro, kaj ta pojem sploh pomeni. Štiri dni pozneje, 20. julija, jih je osupnila novica, da so jih iz Novega mesta v Ljubljano vozili v zaprtih živinskih vagonih. Iz internacije v Monigu so se domačim v Črnomlju prvič javili 29. julija, prav na dan, ko so iz barak na Majerju na kolodvor vozili člane 36 črnomaljskih družin, ki so jih množično aretirali nekaj dni prej, na praznik sv. Ane. Njih so internirali na Rabu. Med njimi sta bili tudi družini obojih Starihov, »bogatih« in »policajskih«.

Med interniranimi črnomaljskimi učitelji se jih je več vpisalo v slovensko šolsko zgodovino.

Milan Vrtačnik (1906–1989) je bil po osvoboditvi referent na ministrstvu za prosveto, izdal je knjigo Vzgojiteljem novega rodu in pisal strokovne pedagoške članke.

Karel Štrbenk (1898–1960), ki je bil zaslužen za vzpostavitev meščanske šole v Črnomlju in njen ravnatelj, je po vrnitvi iz internacije poučeval na črnomaljski partizanski gimnaziji, ustanovljeni l. 1944. L. 1953 je prevzel ravnateljstvo gospodinjske šole v Gradcu.

Štrbenk, Vrtačnik in Jože Kos so bili med prvimi člani okrožnega odbora OF za Belo krajino, ustanovljenega junija 1941.

Vlado Martelanc (1900–1983) je skupaj z ženo Eldo Ferfolja, prav tako učiteljico, v Belo krajino prišel iz Trsta, od koder je pobegnil pred fašisti. Iz internacije se je vrnil v Črnomelj, bil po vojni kratek čas šolski nadzornik v Ajdovščini, od l. 1947 spet profesor v Črnomlju, nato pa od l. 1949 in do upokojitve učitelj na čebelarski šoli v Ljubljani. Bil je med vodilnimi slovenskimi čebelarji. Pred vojno je imel v Beli krajini nad 200 panjev, po njej pa je organiziral prevoz čebel iz različnih delov Slovenije na belokranjska pasišča.

Miro Presl (1899–1985) je l. 1926 prav tako pobegnil pred fašističnim režimom, in sicer iz Bazovice, kamor se je po vojni tudi vrnil. Bil je ravnatelj bazoviške osnovne šole do upokojitve l. 1966. Pustil je pomembno sled v prosvetnem in kulturnem delovanju tržaških Slovencev, mdr. je bil od ustanovitve član, častni član in pevec Tržaškega partizanskega pevskega zbora Pinko Tomažič.

Tudi Danilo Daneu je v Belo krajino pobegnil s Tržaškega, l. 1925. V Črnomlju si je ustvaril družino, z Goričanko Vido Tusulin. Po kapitulaciji Italije se je vrnil v Črnomelj in postal zdravniški zapisnikar v mobilni partizanski ambulanti. Življenje v medvojnem Črnomlju in družinsko zgodbo je hčerka Bojana Daneu Don opisala v knjigi Begunec nikdar.

Iz internacije se je v Črnomelj vrnil tudi učitelj Alfred Kos in kot član Fotosekcije SNOS postal eden od vodilnih fotografov NOB (v sekciji je bil tudi Ivan Pirnat). Zaslužen je za številne zgodovinske pomembne fotografije medvojnega dogajanja v Črnomlju, zlasti kulturnih prireditev.

Življenjska pot Jožeta Štrublja, ki je bil ob internaciji šolski upravitelj v Črnomlju, pa se je tragično končala le malo po vrnitvi iz taborišča Monigo. Kot beremo v črnomaljski šolski kroniki, je imel 21. oktobra 1943 še dopoldne govor ob začetku šolskega leta, popoldne pa je obležal smrtno zadet od rafala nemškega tanka. Ta dan so namreč nemške sile vdrle v Črnomelj. »Naša fara objokuje okrog 25 žrtev v desetih minutah napada,« je v svoj dnevnik zapisal tedanji črnomaljski kaplan Lojze Jože Žabkar. Po nemškem odhodu je Črnomelj sprva prevzela »Rupnikova civilna oblast«, a le za kratek čas. Od novembra 1943 je bila Bela krajina osvobojeno ozemlje.

(P. Lojze Jože Žabkar je v Črnomelj prišel 22. oktobra 1941 in ostal do poletja 1969, ko so ga premestili v Kropo. Med vojno je pisal dnevnik, ki je l. 1991 izšel v knjigi Izpovedi. Priporočam v branje! Žal zapiskov iz obdobja od 24. januarja do 22. oktobra 1942. Ostali podatki v tem članku so iz Pirnatovega dnevnika (SI ZAL NM), gradiva iz Arhiva Slovenija (SI AS 1790) in Šolskega muzeja Slovenije ter spletnih biografskih portalov Obrazi slovenskih okrajin, Slovenski biografski leksikon itd.)

Na fotografiji so dijaki in profesorji meščanske šole v Črnomlju l. 1941, ki so zaradi vojne predčasno končali šolsko leto, med njimi Jože Kos, Karel Štrbenk, Miro Presl in Milan Vrtačnik, internirani 2. julija 1942. Na fotografiji je tudi Ema Muser, ki je preživela tako italijansko internacijo kot nemška taborišča. Po osvoboditi je mdr. vodila novomeško učiteljišče in napisala knjigo Spomeniki naj govore.

(Fotografija iz arhiva Župnije Črnomelj – Dragatuš je bila objavljena na FB Črnomelj fčasih 20. aprila 2021.)