Črnomelj fčasih (56)

Črnomaljska kopališča nekoč in nikoli več?

Plavati sem se naučila v Dobličici, pod našo hišo pri Doltarovem slapu. Plavalni krst so tam doživeli tudi moj brat, moja mama, moja stara mama in verjetno vsi plavalci tistega časa z Doltarjevega, Starihovega, postajskega, tudi ločkega in kanižarškega in kasneje širšega "beltafskega" konca Črnomlja. Črnomaljskih kopališč je bilo toliko, da jih komaj naštejemo.

Na Dobličici se je vsako poletje kopalo pri Doltarovem slapu, z obeh strani, z ločke in z brega pri malenci, in to vsaj še do 80. let, potem malo naprej pod pumpo na Tajnarovem kopališču (ko sem bila tam nazadnje, so bili vidni samo še piloti), stara mama mi je pravila tudi o kopališču pod gradom, aktualnem za otroke z "zajdne gase", ki pa je imelo močno konkurenco na drugi strani mestnega okljuka, kjer ga obliva Lahinja. Vsaj eno kopališče na Dobličici naj bi bilo tudi v Loki, pod Čehinovo pristavo.

Na Lahinji je bilo še več kopališč: na Fabjanovi pristavi na Kozjem placi, potem malo naprej na kopališčih, ki se jim je reklo "knežji brod" in "pod lipo", nato pa na Špici oz. pod Brunotom, v Rasuljah oz. Razsulah, kjer je bilo med obema vojnama najimenitnejše kopališče. Od sotočja z Dobličico pri tromostovju so si sledili kopališče pod "farovžem", kjer so imeli duhovniki svoje stopnice za v vodo, nato kopališče pod "šulskim" vrtom do Flekovega slapa oz. grajskega mlina, kjer se je reklo "pr Fleki", potem v Krštini, pod Plevnikovo hišo, kjer se je reklo "pr Črnem", na vojinskem koncu pa so se kopali pod Milekovo hišo.*

Zagotovo je bilo manjših rečnih kopališč še več, zlasti v okoliških vaseh; za Svibničane zagotovo vem, da so se kopali pri "mustičku".

Še beseda ali dve o čisto pravem kopališču na Špici, ki ga je društvo Rdeči križ zgradilo l. 1934: imelo je kopalno hišo oz. nadstrešek, troje stopnic za v vodo, betorinaran podest in kabine. Plavalo se je do "Željkotove hiše", proti toku navzgor pa do "mustička", po katerem se je prišlo do Fabjanove pristave. Ker je bilo treba plačati vstopnino, je bilo to le kopališče za premožnejše Črnomaljce.

Moji spomini so vezani na Doltarov slap. Za otroško igro, poležavanje, nastavljanje soncu in tudi pogledom je bila najprimernejša ločka stran, do katere smo z našega konca morali preskakovati line. Sončno livado so kosili in urejali lastniki. Samo s te strani se je lahko tudi skakalo v vodo. Na naši strani, se pravi v bregu, od malence in naprej pod našo hišo do pumpe (vodnega črpališča za železniško postajo), so breg čistili okoliški fanti, s srpom so poželi tudi kreš na rečnem dnu, da je bil vstop v vodo bolj prijeten in se ti trava ni ovijala okoli nog. Voda je bila sveža in velikokrat mrzla. Edino pravilo, ki se ga spomnim, je bilo: nikoli, ampak res nikoli, se ne sme iti v vodo pod slap, ker te tam lahko Dobličica pogoltne!

Kdaj se je kopanje pri Doltarovem času opustilo? "Ko se je začelo hodit na Koupo, je bila Dobličica vse manj zanimiva. Ko so že bili avti in si se lahko zapeljal iz Črnomlja, so postali popularni kopalni izleti na metliški konec," pravi moja mama Danica. Natančno se spomni, kdaj se je prvič kopala v Kolpi: bilo je l. 1966, ko je bil moj brat še majčken, mene pa še ni bilo. S prijatelji so se stlačili v fičota in šli v Podzemelj, ki je potem še dolga leta veljalo za izbrano obkolpsko kopališče naše družine. Dan prej se je napeklo hrane in šlo za ves dan uživat. "Koupa je bilo topla, bile so plitvine za otroke in globoka voda za dobre plavalce, ob reki pa ogromno sence in lepih prostorov za poležavanje," se mama spominja bistvenih razlik z Dobličico in prednosti Kolpe, zaradi katerih sta črnomaljski reki izgubljali svojo privlačnost.

Razmišljam, ali bi še lahko oživili tradicijo in obudili rečna kopališča v Črnomlju. Bi se Črnomaljci vrnili k svojima rekama? Bi to lahko storile nove generacije, ki o tem vedo le še iz obujanja naših spominov? Komu je pravzaprav še mar za to? Kdo bi čistil in urejal kopališča in dostope? In kako bi danes sploh prišli do vode, ko pa je ob Dobličici in Lahinji vse več ograj, bregovi pa so sploh zaraščeni in nedostopni? Bi znali poiskati poti do reke? Kdaj ste nazadnje poskusili priti do Doltarovega slapa? Sploh še kdo ve, da do njega vodi občinska in ne zasebna pot? In kod se gre do tam? In kako bi človek sploh prišel na ločko stran po nevzdrževanem slapu?

Če bi vprašali mene, z urejanjem nabrežin naših rek ne bi smeli čakati niti ure več. Lahinjo in Dobličico je treba vrniti ljudem. Odveč je poudarjati, da sem PROTI ohranjanju slabih praks, kaj šele dodatnim omejitvam.

(Kopališč na Lahinji nisem poznala, tam se nisem nikoli kopala, o njih sem slišala iz pripovedovanj, brala pa v odlični knjigi Marjetke Balkovec Debevec V Črnomlju od nekdaj bili so veseli ..., ki je nepogrešljiva literatura za spoznavanje črnomaljskega družabnega življenja nekoč.)

Arhivske fotografije poobjavljam s spletišča Črnomelj fčasih in Marjetkine knjige.

1. fotografija: Kopalci pri Doltarovem slapu, ok. l. 1932. (Črnomelj fčasih, objavil Julij Skubic, 12. 12. 2020).

2. fotografija: Skok v Dobličico pri Doltarovi malenci z ločke strani, l. 1962. (Črnomelj fčasih, objavil Rasto Bordon, 13. 6. 2021).

3. fotografija: Imenitno kopališče na Lahinji, na Špici, so odprli 5. avgusta 1934. (Reprodukija fotografije, ki je bila v lasti Vite Kvas iz Ljubljane, je objavljena v knjigi Marjetke Balkovec Debevec V Črnomlju od nekdaj bili so veseli ..., str. 182.)

4. fotografija: Kopanje pri Fleku l. 1933, fotografu pozira Vita Kvas. (Reprodukija fotografije, ki je bila v lasti Vite Kvas iz Ljubljane, je objavljena v knjigi Marjetke Balkovec Debevec V Črnomlju od nekdaj bili so veseli ..., str. 222.)

5. fotografija: Kopalni dan na Lahinji, l. 1960. (Črnomelj fčasih, 3. 12. 2020.)

Zapisala Ilinka Todorovski (to je samo en del Ilinkinih "Zgodb o naši reki". Več jih najdete na Ilinkinem FB profilu ali profilu Črnomelj fčasih).