Črnomelj fčasih (76)

Anton Grahek:

"Nadaljujem s tamburaštvom v Beli krajini, oziroma v Dragatuški fari.

Zelo dragocen podatek o kulturnem življenju od I. sv. vojne naprej, mi je dal dragatuščan Evgen Cestnik, ki je bil gonilna sila kulturnega dogajanja v Dragatušu in okolici po II. sv. vojni, tudi skladatelj, pevec, organist.... V celoti bom objavil njegove spomine.

Moj oče, rojen Viničan, je prinesel ljubezen do tamburic iz svoje rojstne Vinice, kjer so imeli svoj tamburaški zbor že od njegove mladosti. Ko se je vrnil iz Amerike, je prinesel od tam kitaro, na kateri je spremljal razne narodne pesmi. Ko je naredil še nekaj tamburic, smo kmalu zaigrali nekaj lažjih narodnih pesmi. Mladim fantom se je igranje na tamburicah zelo dopadlo in kmalu se je pojavil na Brdarcih prvi tamburaški zbor.

Fantje iz Brdarc so prihajali vsako nedeljo k nam, saj je moj oče nekako prevzel vodstvo te skupine. Ker je edini dobro obvladal vse te instrumente, jih je poučeval v igranju.

Pozneje, okrog leta 1925 je prišel v Dragatuš kaplan Kek, velik ljubitelj petja in tamburic. Povabil je fante iz Brdarc, da so hodili v farovž k njemu igrat tamburice, na veliko jezo župnika Novaka, kateri je težko prenašal vsako posvetno veselje, posebej tamburice.

Po preteku nekaj let je tamburaški zbor začel razpadati, ker je nekaj fantov, članov zbora odšlo v Ameriko. Odšel je tudi kaplan Kek in kmalu za njim še župnik Novak. Na njegovo mesto je prišel župnik Omahna Jakob, ki je prišel v Dragatuš iz Osilnice.

Župnik Omahna je prinesel iz Osilnice svoje tamburice za cel orkester. Kmalu je zbral fante iz Nerajca ter jih navdušil za igranje tamburic. Fantje so igrali vso dobo, do začetka druge svetovne vojne. /…/ Prišla je druga svetovna vojna. Ta je naredila konec vsemu kulturnemu udejstvovanju. Nerajski tamburaši so bili odpeljani v internacijo, v Italijo in na Rab, od koder se niso več vrnili.

Po končani vojni je bilo potrebno vse obnoviti in začeti popolnoma iz nova. Ničesar ni bilo s čim bi ponovno začeli, ni bilo tamburic, ni bilo narodnih noš, skratka ničesar, s čim bi obnovili popolnoma opustošeno kulturno življenje.

Rudnik Kanižarica je imel namen med svojimi rudarji vzbuditi veselje do kulturnega in prosvetnega udejstvovanja.

Kupili so komplet tamburic z željo ustanoviti tamburaški zbor. Rudar in muzikant Belko se je zagrizel v to stvar , pa mu nekako ni uspela. Zagorel je plamen, a je kmalu ugasnil. In tamburice so osamljene čakale svojega kraljeviča, da jih zbudi iz mrtvila.

Ko so vodilni videli, da tamburice propadajo, so jih ponudili Dragatušcem brezplačno, da jih rešijo propadanja. Tamburice so prispele v Dragatuš ali spet jim je grozila ista usoda, kot v Kanižarici.

Po nekaj mesecih so se v rudniku spomnili na svoje tamburice, pa so vprašali v Dragatuš. »Kaj je z tamburicami?«. Ko niso prejeli nobenega odgovora, so rekli: »Če jih ne mislite uporabljati, pa jih vrnite nazaj v rudnik«.

No tukaj moram dodati, kako se usoda poigra. Tamburice iz rudnika Kanižarica je posodil moj oče Slavko Grahek, ki je takrat delal v upravi rudnika in bil zadolžen za kulturno in športno dogajanje pri rudarjih.

Tedaj pa smo se zganili: »To pa ne!, če smo jih že zastonj prejeli, jih bomo tudi uporabljali!«

Zbral sem skupino mladih fantov, večina je bila mojih nečakov, pa smo se dogovorili. Ob večerih so prihajali k meni v mizarsko delavnico in začeli smo z vajami. Začel sem z notami. Najenostavnejše vaje, vsak posamezno in ko so posamezniki zaigrali svoja tekst, smo poizkušali skupno in šlo je. Nadaljevali smo z novimi komadi. Ko so spoznali, da bo šlo, so še z večjo voljo zagrabili in uspeh ni izostal.

Skoraj istočasno so v šoli ustanovili folklorno skupino. Učili so se razne belokranjske plese. Učila je gospa Banovec Ivanka ter učitelj Mušič Janez. Ker niso imeli spremljave za nastop, smo se zmenili, da bi poskusili z mladimi tamburaši in je šlo.

In tako smo prvič nastopili skupaj tamburaši in plesalci. Ali tamburaši, ko so videli, da gre dobro, s niso več hoteli učiti not, češ, da znajo tudi brez not.

Vendar pa je usoda taka, da uspehi rastejo, dokler ne dosežejo svoj vrh, nakar pa začne delovanje upadati in stvar drsi navzdol, dokler s nekje ne ustavi, nakar se začne počasi spet vzpenjati. In ravno to se je dogajalo z našo skupino. Vodilni kader si je začel domišljati, da brez njih sploh ne bo šlo. Malo starejše člane , ki so z brezmejnih entuziazmom delali za razvoj skupine pa so začeli odrivati češ, da bo šlo naprej tudi brez njih, ti so se začeli umikati v ozadje. In s tem je začela skupina razpadati in razpad se ni ustavil, dokler se ne vse podrlo.

Po nekaj letih mirovanja, ko je starejša generacija definitivno odstopila, so mladi ponovno začeli s tamburicami in plesi.

Evgen Cestnik Dragatuš, 1994.

Na prvi (naslovni) fotografiji tamburaši iz Brdarc okrog leta 1925.

Z leve proti desni: France Kobetič, Janez Pašič, Evgen Tomc, Jože Adlešič in Tone Milek.

Na drugi fotografiji so tamburaši iz Velikega Nerajca okrog leta 1935.

Od leve proti desni: Lojze Štajdohar, Vinko Dražumerič, vodja Jože Lamut, Slavko Dražumerič.

Sedijo: Polde Svetič, Franc Lašič in Lojze Pašič."