Danes je dan duševnega zdravja

Moje ime je Lidija. Po poklicu sem učiteljica. Živim v idilični belokranjski vasici v 200 let stari hišici. Zadnjih 15 let z Valterjem vodiva Kulturno-turistično društvo Baričeva hiša, za katerega sva prejela Župančičevo diplomo. Sem pa tudi hčerka, teta, sestra, prijateljica – kar pač življenje zahteva od mene.

Nekje vmes med temi dejavnostmi me je ujela shizofrenija.

To je duševna bolezen, nekakšen rak zavesti, ki te ohromi do te mere, da ne funkcioniraš normalno. V mojem primeru ne gre več za domišljijske filme ali zvenenje, gre za nekakšno otopelost. Moja največja nočna mora je, da zaradi shizofrenije ne bom več koristna, da me bodo postavili v kot kot bambus in mi dali ravno toliko vode, da ne bom umrla.

Proti temu se borim tako, da vsake toliko časa kaj napišem, opravljam svoje obveznosti, ki sem si jih naložila v Baričevi hiši, in kaj objavim na facebooku o tem. Kot staromodna gospa sem tudi zapisala svoje strahove v knjigi, v dveh, če smo natančni. Moje življenje je pravzaprav en sam strah, da ne bom ponovno zbolela. Nenehno proučevanje, kje je ključ bolezni, zakaj životarim, ne pa polno živim, me nenehno okupira.

Z lahkoto lahko trdim, da je pozornost mojih prijateljev ta ključ.

Najbolj pomemben je obliž človeške bližine – ljubezen oziroma občutek, da si kljub vsemu sprejet in ljubljen, čeprav si v dreku shizofrenije.

Za vsako pot pa je potrebno kaj več kot ljubezen, treba je enostavno preživeti dan po dan, uro po uro, treba je sprejeti kemijo, čeprav bi rajši prižgal džoint in zvrnil kozarček ali dva ... ali pa kar zaspal za vedno. Imaš oporo zdravil in tebi dragih oseb, pa vendar si sam. Kaj pomaga takrat, ko buljiš v zrak in si neskončno sam?

O tem moraš govoriti.

Povedati moraš, kaj se dogaja s teboj ob krizah; če te boli, reči av in išči kemijo, ki ti ustreza. Seveda so potrebni zdravilci in psihoterapevti, ampak najprej moraš imeti v redu možgane. To je moje mnenje in ni nujno, da se strinjate.

In druga stvar, ki pomaga meni. Napolnim si življenje z lepimi stvarmi: kuham,rišem, pišem, zabavam se s prijatelji, poslušam radio, telefoniram in absolutno se zabavam, če se le da.

In če mi igra v prsih, če čutim v duši mir, potem vem, da je vse v redu.

Pohvalim se, če sem storila nekaj, kar me je razveselilo, in sem kritična do svojih napak, pa vendar ne kritikarska. Ne obsojajte se sami, saj vas dovolj drugi. Pa vendar se je potrebno ustaviti, če kaj narobe delamo.

Disciplina duha je tista majhna malenkost, ki jo moramo poiskati; disciplina, ki nam pomaga razviti pozitivne navade, ki naj bodo okostje našega bivanja.

Kot sol življenja je domišlja. Kresilni kamen za iskro našega bivanja. Determinacija, ki nam določa kakovost življenja in našo inventivnost. Je temeljni kamen vse umetnosti.

Pa vendar, ko človek trpi, se domišljija rahlo poigra z njim.

Nastanejo tako imenovani prividi. Jaz sem to stisko doživela in vem, da resnica edina zdravi in nam ponudi jasen pogled na življenje. Kot ostrina ledeno hladnega zimskega jutra je, izostri nam pogled, imamo jasen uvid v življenje. Kljub vsemu pa si ne dam vzeti sanj in opazovanja oblakov na nebu.

... in zato resnico iščem že celo življenje.

Življenje nam je podarjeno. Odgovorni smo, da ga preživimo pošteno.

Boriti se moramo proti bolezni, četudi je sluzasta depresija ali nora shizofrenija.

In jaz se borim: z Valterjem sva zgradila Baričevo hišo, v kateri je prostor za vse ljudi dobre volje in poštenega srca.

Letos so se družili umetniki in ustvarjali. Njihova dela bodo na ogled v galeriji na Metelkovi v Ljubljani.