Darko Grgič - Dare (1956 - 2014)

Vedno kadar si imel , si dajal ljudem

Srečo si nam risal na obraz ...

Je verz, ki ga je ustvaril moj dolgoletni prijatelj Darko Grgič-Dare in govori ravno o tem, kakšen je bil Dare. Gladko bi lahko prenehal širše pisati o Daretu, pa bi vseeno vsi, ki so ga poznali, v svoj spomin z lahkoto priklicali vso veličino Daretovega bivanja. Pa vendar si zasluži, da ga ponovno omenimo in opišemo vso njegovo veličino in ustvarjalnost.

Ko sem konec šestdesetih začel bolj pogosto zahajati v Črnomelj je bil eden prvih Črnomaljcev, ki sem jih spoznal, ravno Dare. Takoj mi je bil zanimiv, saj je bil zelo drugačen od drugih. Nikoli ni bil slabe volje, nikoli ni deloval žalostno, čeprav je navzven telesno deloval kar robato, je vseeno deloval mehko in toplo. Odražal je nekakšno večjo zrelost, kot bi mu sicer na leta pritikala. Deloval je kar malo svetovljansko. Običajno je s seboj vlekel nekaj kar naj bi bilo podobno kitari. Na kitari so bile napete stare zarjavele strune, napenjalce pa si lahko obračal samo s pomočjo kombinirk. Ob večerih je na tribunah, kjer smo se črnomaljska mularija zbirali, kdaj pa kdaj tudi kaj zaigral. Včasih sem z njim potegnil orglice tudi jaz.

Poleti leta 1971 sem se dokončno iz Novega mesta preselil v Črnomelj. To je dalo najinemu prijateljstvu še večji zamah. Skoraj vsak dan sva se videla in si imela kaj povedati. Bil je sicer malo mlajši od mene, a že dovolj zrel in razgledan, da je bilo z njim vedno zanimivo in še bolj, zabavno.

Jeseni tega leta sem zopet odšel v šolo v Krško, zato so se najina srečanja zreducirala na enkrat na mesec ali celo na dva meseca. Nasploh je bil najin prijateljski odnos skozi celotno obdobje poln prekinitev dolgih celo po več let. Kar izginila sva drug drugemu. Neko obdobje celo za osem let. Sva pa vedno, ko je obdobje minilo nadaljevala prijateljstvo, kot da ni bilo prekinitve, kot da se vmes ni nič zgodilo. Kot da sva se nazadnje videla včeraj.

Poleti leta 1972 sva se brez kakšne velike vednosti najinih staršev, skupaj z nekaterimi črnomaljskimi košarkarji udeležila taborjenja v Gribljah. Doma smo omenili, da gremo taborit za kakšnih par dni, potem smo pa kar ostali dva meseca. Preživljali smo se tako, da smo gribeljskim kmetom pomagali delati na poljih, pa so nam zato dali krompirja, mleka, kruha in tudi mesa. Včasih celo kakšno kokoš. Sicer pa je v dobavi kokoši prednjačil Vojko Brus-Mao, ki je kakšen dan kar izginil in se potem pred večerom čudežno pojavil s kokošjo, ki smo jo potem spekli na ražnju. Baje da so kmetje v Pavičičih večkrat pogrešili kakšno kokoš. Spet nam je lisica kokoš odnesla, so razlagali sosedom.

Sreča, da je bil Daretov oče Stevo Grgič strasten ribič in je po svoji ribiški logiki pravilno sklepal, da najbrž taborimo nekje ob Kolpi. Malo je raziskoval in nas nek večer odkril ob Kolpi v Gribljah. Ob pogledu na nas mu je verjetno takoj postalo jasno, da se prehranjujemo grozno narobe. Pobral je ribiško palico in pribor in izginil nekam v temo. Čez kašno uro se je zopet prikazal s polno mrežo ulovljenih rib, mislim da so bili v glavnem somi. Spekel nam je ribe. Ko se je prepričal, da smo siti, se je lepo poslovil, da naj se imamo še naprej lepo in se odpeljal nazaj v Črnomelj. Nič ni kaj kompliciral, ni bilo nobenih pridig. Skratka vse mu je bilo jasno. Kaže pa to na to, kakšne liberalne in zaupanja polne vzgoje je bil Dare deležen pri svojih starših.

V Gribljah smo kmalu postali glavne zvezde. Za nas so v gasilskem domu odprli celo disco. Muzika se je vrtela pozno v jutranje ure. Mi se seveda nismo sekirali, saj smo lako zjutraj spali do onemoglosti. So pa nadrsali domači fantje, saj njihovi kmečki starši niso imeli kaj dosti razumevanja za njihova ponočevanja. Predvsem pa so se naše prijateljske vezi še poglobile do te mere, da smo vsi ostali prijatelji celo življenje.

Na žalost se je Daretovo končalo na dan prejšnje republike 29. novembra 2014. 2. aprila bi bil Dare star petinšestdeset let.

Nikoli ne bomo izvedeli, kaj vse bi Dare še ustvaril. Njegov opus je izviren, morda v nekaterih področjih celo premalo poznan. Dare je namreč znal tudi izvrstno risati. Ker je bil samouk ni bil ujetnik kakšnih tehničnih podrobnosti, ampak je ravno zaradi te svobode, nasprotno uspel zelo poudarjeno iz duše izraziti vsebino.

Še bolj je bilo to izraženo v Daretovem glasbenem delovanju. Že zelo mlad se je kot samouk naučil igrati na kitaro, bas kitaro, kontrabas, orglice in bendžo. Igral je vsepovsod. Po zidanicah, lokalih in prireditvah. Nastopal je v številnih ansamblih, običajno tudi v več njih hkrati. Pomembni začetki njegovega resnejšega ukvarjanja z glasbo segajo v leto 1976, ko je skupaj z nekaterimi prijatelji: Niko Skrbinšek, Mladen Babič, Dušan Čemas-Dule, Franc Kramarič-Jurk in pod vplivom delovanja alternativne družbene skupine GEPARDI, ustanovil alternativni hard rock ansambel BAKŠIŠ KANALIZACIJA. Razen Mladena Babiča na začetku nima nobeden pojma o kakšni glasbeni teoriji saj so vsi brez glasbene izobrazbe. So pa bili talentirani in so se hitro nekako za silo naučili igranja na inštrumente. Ni pa jim manjkalo entuziazma in samozavesti. Imeli so vizijo in točno vedeli kaj hočejo na svoji glasbeni poti. Zlagali so svoje komade in preigravali komade Rolling Stonesov, Deep Purplov in Steppenwolfa.

Legendaren je njihov nastop v črnomaljskem gasilnem domu. V domu se je trlo gledalcev željnih v živo slišati zvoke, ki so jih do tedaj slišali v glavnem iz radia Luxemburg, pa tudi oddaja V nedeljo zvečer, ki jo je vodil Marjan Kralj ni bila kar tako. Po tem nastopu smo pri meni posneli nekaj njihovih lastnih komadov. Se je pa kar nekaj trakov z leti izgubilo, note pa niso bile zapisane, zato je ta tako pomemben kulturni zaklad na žalost padel v pozabo. So pa ostali zapisani v spominu gimnazijcev, saj so veliko igrali na gimnazijskih plesih.

Najbolj plodno jim je bilo leto 1977, ko so nastopili na velikem koncertu v Jurjevanjski dragi. Črnomaljska občina je namreč pobratena z Občino Duga Resa. Vsako leto sta po tradiciji obe občini, vsaka enkrat, priredili družabno srečanje. Izgleda, da so si ravno tega leta črnomaljski veljaki zaželeli slišati nekaj avantgardnih in kritičnih besedil. Morda pa so hoteli svojim južnim sosedom pokazati, kako naprednega in modernega razmišljanja so. To jim je tudi v polni meri uspelo, saj se potem o koncertu še dolgo in na veliko govorilo. Predvsem kako smo se študentje neprimerno obnašali, da smo se napili in zvijali jointe. Tudi Bakšiš kanalizacija je bila deležna tovariške kritike. Bi pa brez tega ta pomemben dogodek zagotovo v pozabo izginil, če ne bi bilo na koncertu raznih spremljajočih dejavnosti, ki so politike močno motile. Po mojem jim je bilo še dolgo žal, da so bili tako avantgardni, da so za glasbeno vzdušje angažirali takrat najbolj hard skupino.

Za preboj v širši slovenski prostor so imeli smolo, da se je nekako istočasno v Sloveniji s Pankrti pojavil tudi PUNK, ki je nekoliko izrinil iz scene druge glasbene zvrsti. Bakšiš kanalizacija in njihov duhovni vodja Dare Grgič so vztrajali nekako do sredine osemdesetih let. Ko so izdali so še CD in za seboj le zapustili pomemben produkt njihovega ustvarjanja, so leta 1984 prenehali z delovanjem.

Bend je deloval od jeseni 1976 do konca leta 1984. V tem času v Beli krajini še ni bilo rock bendov, zato lahko rečemo, da so vplivali na mlade, da so začeli igrati tudi takšno glasbo; tako so jim sledili npr. Britof in metliški Indust bag.

Dare pa ni mogel dolgo brez muzike. Kmalu z Romanom Štefaničem ustanovita ansambel Blendax, ki po polesih igra jugoslovanske in sverovne rock komade. Glasbeno se močno razvijeta in nadgradita band tako, da z Mladenom Babičem-klaviature,vokal, Daliborjem Mačečevičem-bobni, Romanom Štefaničem-kitara in vokal ustanovijo glasbeno skupino KAJZER JURA. Kmalu se jim pridruži še vrhunski harmonikar Janko Brunskole, ki je pred tem igral v ansamblu Belokranjci. Lajzer Jura pa je bil kvalitetno že na kar visokem nivoju. Kar naenkrat več ni bilo vse dobro. Zares so začeli delati na kvaliteti.

Potem pa je Dare zopet nekam izginil. Videl sem ga še nekajkrat med slovensko osamosvojitveno vojno, ko je branil slovensko mejo na Kolpi na Vinici. Bil je, tako kot jaz, rezervni poročnik. Ko sem ga na enem izmed mojih patruljiranj ob meji iz avtomobila zagledal, kako v vojaško uniformo oblečena ogromna gmota mesa in kosti suvereno, nogo na nogo koraka na špricar k Školniku, sem dejal mojemu sovozniku: ’’ Ma, mi ne moremo izgubit vojne, pa če nas Rusija napade.’’

Najino ponovno intenzivnejše druženje se je začelo po nastopu ansambla SPONTANA leta 2002 ob tridesetletnici ustanovitve Košarkarskega kluba Črnomelj. Druženje ob obletnici se je dogajalo v šotoru v Jurjevanjski dragi. Bilo je ravno na dan volitev, pa so nekateri mislili, da imamo predvolilni shod. Bilo je celo nekaj prijav, da kršimo volilni molk, mi pa smo le glasno proslavljali. Tu smo se zopet dobili vsi tisti, ki smo pred tridesetimi leti taborili v Gribljah. Poleg Dareta in mene še Aleš Kamnikar, Branko Banovec in takrat aktualni župan Črnomlja Andrej Fabjan.

SPONTANO sta ustanovila Dare in bobnar Dalibor Mačečevič, ki k sodelovanju

pokličeta še odlično vokalistko Sabina Dimitrov in kitarista Željkota Čakariča. SPONTANA preigravajo POP ROCK YUGO in Angleške evergreene. Z izvrstno pevko Sabino posnamejo tri lastne skladbe: SAM, Yeah Bee Weather(jebi veter) in Kako naj ljubim te.

Od tega nastopa Spontane naprej sva z Daretom zopet postala nerazdružljiva. Nekako na tradiciji Spontane smo se, še s par kolegi, združili v ansamblu, ki smo mu še vedno rekli Spontana, pa čeprav to ni bil. V ansamblu ni nič štimalo. Nismo vedeli, kaj naj bi igrali, kako bi se imenovali. Imeli smo sicer še kar nekaj uspešnih nastopov, vse bolj pa smo se selili na žure po zidanicah in garažah. Dare je med tem postal kontrabasist v dixielend ansamblu Janko in prijatelji. Janko Gladek je zbral odlične glasbenike v odličen ansambel. Skupaj z Daretom, s kitaristom Milanom Kranjcem, bobnarjem Andrejem Plevnikom, harmonikarjem Mladenom Babičem, trobentačem Andrejem Matkovičem in saksofonistom Alojzom Ravnikarjem preigravajo stare dixielend komade, nekatere pa tudi predelajo in igrajo na ta način. Kakšno leto po Daretovi smrti me je doletela velika čast. Povabili so me v ansambel, kjer igram kontrabas še danes. Velikokrat, ko igram z ansamblom, ki se danes, ko tudi Jankota ni več, imenuje Jankotovi prijatelji, utrne misel, da bi, če bi bil svet pravičen, tukaj s kontrabasom moral stati Dare.

Tako sva se nekako prebijala skozi čas z občasnim igranjem na kakšnih žurkah, a naju to ni dovolj zadovoljevalo. Dokler nekega dne v PANDI ob litru vina in litru vode (Ne glede na to kolikšno je bilo omizje sva namreč vedno, ko sva se usedla za mizo, naročila liter vina in liter vode, saj so nam zdravniki naložili, da moramo piti več tekočine), ko so začele silne ideje prihajati na površje, prinesla mogočne besede:’’ Tako ne more iti več naprej, nekaj bo treba ukreniti’’. In sva še ob istem litru vina in vode ustanovila nesmrtni ansambel Birsa Brothers. Dare je predlagal Birsa jaz pa Brothers. Ansambel je še vedno odprt, še vedno deluje, saj bi bil Dare zelo žalosten, če bi slučajno delovanje Birse Brothers prenehalo.To se ne more nikoli zgoditi. Vedno se bo našel kdo, ki se bo poistovetil z Birsa Brothers. Po Daretovem mnenju je delovanje Birse Brothers daleč preseglo samo glasbeno udejstvovanje. Postalo je gibanje. Način življenja.

Birsa Brothers lahko nastopa v vseh mogočih kombinacijah. Lahko je one-man-band, duo, orkester. Lahko igra z izvornimi člani, gosti, lahko igra rock, pop, narodne, dalmatinske…

Birsa Brothers je tudi dobrodelen. Igra na vseh dobrodelnih prireditvah na katere ga pokličejo, zbira denar za to potrebne. Natopili smo tudi kot spremljevalni bend Perota Lovšina ob dobrodelni prireditvi v Jurjevanjski dragi, kjer smo zbirali sredstva za pomoči potrebnim, ki so utrpeli škodo zaradi hude toče. Seveda Birsa Brothers svojih špilov, na raznih praznovanjih, ne zaračunava, ampak , ker lahko igra prinese še darilo. Že tako ali tako slavljenca dovolj stanemo, saj smo zelo ješči in tudi kar nekaj popijemo.

Med legendarne bo za vedno zapisan špil na Radohi. Povabili so nas vrhunski alpinisti s Francem Oderlapom, ki je spremljal Davota Karničarja na vseh njegovih smučarskih podvigih iz vseh osem tisočakov. Inštrumente, tudi Daretov kontrabas, so nam z motornimi sanmi zvlekli do planinske koče, kjer smo potem do štirih zjutraj igrali. Za spanje smo se pri minus petintrideset preselili še pol ure hoda višje v planinsko kočo. Marjan Hadjur, ki se je za špil vedno lepo opravil, je šel na pot kar v salonarjih. Ko je videl kakšne so razmere, da je sam sneg, mi je rekel zakaj mu nisem povedal kam gremo, da bi se bolj primerno obul. ’’ Če bi ti povedal kam gremo, ti potem zagotovo ne bi šel’’ je bil moj odgovor.

Izvorna člana Birsa Brothers sta še Miro Dizdarevič in Marijan Hadjur. Sodelovale so še odlične pevke Sabina Dimitrov, Vlatka Maček in v zadnjem času še Urška Tomc. Kot je nekoč rekel Dare, nas je usodno povezala ljubezen do glasbe, dobrega vina in pečenke.

Vrh svojega glasbenega ustvarjanja je Dare dosegel, ko je konec leta 2012 izdal CD z dvanajstimi skladbami ter ga poimenoval Pesmi izpod soda. Dare je avtor glasbe in besedil. Večino pesmi je tudi sam odpel in odigral kitaro. To je pravzaprav največje bogastvo. Nihče, pa naj bo še takšen pevec ali pa vrhunski kitarist, ne bi nikoli uspel na tako izvoren način prebuditi čustva v poslušalcu. Pri nekaj komadih sta sodelovali še odlični pevki Vlatka Maček in Sabina Dimitrov. Pri snemanju glasbene spremljave pa smo v studiu sodelovali še Silvo Grdešič, Dalibor Mačečevič, Mojca Rebolj, Marijan Hadjur. Vse pa se je dogajalo pod budnim ušesom izjemnega glasbenika Mirota Dizdareviča.

Je pa Dare napisal še veliko skladb, ki še vedno ležijo v predalu. Ni mu bilo dano posneti umetniške trilogije z naslovom Ponosna dolina, opere Reka teče in ne muzikla Še pomnite tovariši. Na muziklu je že veliko naredil. Muzikal je po daretovih besedah nastal v posmeh načinu in filozofiji življenja v družbi, ko ni več časa za drugo, kot za kopičenje materialnih dobrin. Globalizacija nas je pripeljala do točke, ko smo izgubili stik z naravo in se v gonji za prestižem enostavno ne zavedamo, da gre mimo nas toliko življenjskega bogastva, ki ga ne bo mogoče nikoli več priklicati nazaj. Zavedam se, da smo zasvojeni z »moderno« vsakdanjostjo in da sveta ne moremo več spremeniti, vendar upam, da se bo še našel kdo, ki bo za trenutek obudil spomnil na čas brez računalnikov, mobitelov, na čas, ko so kraljevali spontanost, brezskrbnost, iskreno prijateljstvo in ljubezen, je nekoč dejal Dare, ko so ga vprašali o čem govori muzikal.

Želel si je napisati tudi roman Na levem bregu, v katerem je želel popisati svoje burno in pestro življenje od malih nog naprej. Želel si je, da bi v mjuziklu nastopali izključno belokranjski gledališčniki. Rock opero pa je nameraval napisati v belokranjskem jeziku, vključiti belokranjske instrumente, izvedli pa naj bi jo izključno belokranjski umetniki. Lepo, da so takšno idejo nekaj let pozneje v življenje postavili tamburaši kulturnega društva Dobreč s prvo tamburaško rock opero.

Kljub svoji romantični naravi je bil Dare realist. Tak realist, da jaz še danes ne morem tega pravzaprav dojeti. Ko ga je napadla huda bolezen, se je ves čas delal, ko da ni to nič. Še poslovil se je nekako na hitro, kot da nam noče dati priložnosti, da bi ga kaj pomilovali. Skratka do konca je ostal na mestu in nam s tem dal vsem misliti….Kakor da nam hoče ostati v spominu takšen kakršen je bil, ko je bil v najboljšem izdanju.