Gostujoči zapis bloga had

Na spletu smo zasledili blog avtorja Stanka Štrajna.Objavljamo ga v celoti, brez kakršnihkoli popravkov in brez zaključkov.

"Nekoč je ob koncu srednjega veka ograjevanje ovac v Angliji povzročilo rojstvo angleškega proletariata, saj so ograje nagnale ljudi v tovarne, ovce pa so ostale za ogradami. Lahko bi se torej vprašali, ali so bodeče ograje na slovensko-hrvaški meji namenjene preprečevanju vstopa beguncev v Slovenijo, ali preprečevanju bežanja Slovencev iz domovine.

Nisem razumel, kako in zakaj slovenska vojska postavlja ograjo iz bodeče žice na slovensko-hrvaško mejo, pa sem v petek zaprosil vladni urad za komuniciranje, da mi pojasni pravno podlago za ograjevanje Slovenije:

»Po javno dostopnih informacijah bo slovenska vojska po odločitvi Vlade RS ogradila slovenski breg reke Kolpe od Metlike do Starega trga to je na celotnem območju krajinskega parka Kolpa. Ta poseg je mogoče ponazoriti, da je to za Belo Krajno tako, kot bi takšno ograjo postavili od Italijanske do Hrvaške meje ob obali in tako preprečili beguncem plavati čez piranski in tržaški zaliv v Slovenijo. Ta ukrep povzroča škodo gospodarstvu in prebivalstvu Bele Krajne, vsekakor pa pomeni zelo grob poseg v lastninsko pravico lastnikov parcel, po katerih je ali bo postavljena ograja. Ograja namreč moti mnogim prebivalcem celo dostop do njihovih hiš, preprečuje napajanje živine v Kolpi, kopanje, čolnarjenje, ribolov in kopanje v Kolpi. Ker poteka meja s Hrvaško po sredini reke in ker po mednarodnem sporazumu uživamo Kolpo skupno, ukrep postavljanja ograje pomeni, da prepuščamo užitek celotne reke Kolpe Hrvatom, saj je slovenska Vlada s svojo odločitvijo sama preprečila svojim državljanom uživanje reke Kolpe in dostop do nje, kar vse je po zakonu o vodah javno dobro.

Glede na vse navedeno vas vljudno prosim, da mi sporočite kateri predpisi dajejo pravno podlago za postavitev ograje. Če pravne podlage ni, je postavljanje ograje nezakonito in gre za poseg v posest občanov, če pa pravna podlaga obstaja, gre gotovo za neustavne predpise, saj omogočajo nesorazmerno poseganje v temeljne ustavne pravice in škodujejo interesom Slovenije in njenim državljanom.

Če moja prošnja presega vaše pristojnosti, vas prosim, da mojo prošnjo odstopite pristojnemu organu, ki bo lahko korektno, pravno strokovno pojasnil pravno podlago za tako grobo poseganje države v življenje njenih državljanov.«

Že v ponedeljek sem od vladnega urada za komuniciranje prejel naslednji odgovor:

»V nadaljevanju posredujemo odgovor na vaše vprašanje glede pravne podlage za postavljanje začasnih tehničnih ovir na mejo:
Pravna podlaga za postavljanje začasnih tehničnih ovir je 8. člen Zakona o nadzoru državne meje (ZNDM-2). Prilagamo celotno besedilo tega člena:
8. člen ZNDM-2
(omogočanje nadzora državne meje)
(1) Policija sme postaviti table z opozorilnimi napisi in drugo signalizacijo ali namestiti in uporabljati tehnična ali druga sredstva za opravljanje nadzora državne meje ali preprečevanje nedovoljenega prehajanja državne meje. Za vzdrževanje tabel, druge signalizacije in drugih tehničnih sredstev po tem členu je pristojna policija.
(2) Če je potrebno za uspešno izvedbo nalog po tem zakonu in nalog, predpisanih s pravnim redom Evropske unije, policisti lahko uporabljajo zemljišča in vodne površine ne glede na lastništvo.
(3) Lastniki in posestniki zemljišč in vodnih površin morajo pustiti prost dostop in gibanje za nemoteno opravljanje nalog nadzora državne meje.
Lastniki zemljišč so bili s postavitvijo tehničnih ovir seznanjeni po pošti kot tudi preko spleta:
http://www.policija.si/index.php/component/content/article/35-sporocila-za-javnost/81273-obvestilo-lastnikom-zemlji-ob-meji-o-postavitvi-zaasnih-ovir.«

Uvodoma naj poudarim, da ne poznam niti enega lastnika prizadetih zemljišč, ki bi ga policija karkoli obvestila, še manj pa poznam kakšnega ostarelega kmeta, ki si je zgoraj navedeni spletni naslov prebral.

Citirani člen ZNDM-2 je v nasprotju s slovensko ustavo in stvarnopravnim zakonikom. V lastninsko pravico je možno posegati le, če to dovoljuje zakon zaradi doseganja javne koristi, kot na primer pri razlastitvah. V primeru razlastitve pripada lastniku ustrezna odškodnina. Zakon o varovanju meje pa omogoča državi, da brez ustrezne odškodnine posega v lastninsko pravico, ker mora lastnik dovoliti postavitev na primer ograje. Toda ali mora lastnik tudi dovoliti, da ob tem vojaki posekajo drevje in še škropijo s herbicidi vse, kar na tem pasu raste zelenega? Brez odškodnine si država lasti posest parcel v približni izmeri dolžine 600 km krat vsaj 10 metrov, saj bo potreben še ustrezen pas za vzdrževanje in popravljanje ograje. Gre torej za približno 60. 000.000 m2 ali nekako 6.000 ha zemljišča. To je površina, ki je primerljiva s površino vseh slovenskih avtocest.

Poseganje na posest vlada razlaga kot nujen ukrep za varovanje meje, pri čemer ne obrazloži, ali je tako brutalen poseg v naravo in lastnino državljanov sploh sorazmeren ukrep potrebi varovanja meje, saj je do sedaj prišlo do varnostnih težav varovanja meje le na zelo omejenem območju dveh ali treh mejnih prehodov, ne pa na 600 km dolgi meji, ki jo sedaj slovenska vojska ograjuje z bodečo žico, kot bi postavljala žične ovire na Soški fronti iz prve svetovne vojne, na kateri so umirali Slovenci v službi Avstro-ogrske monarhije, ki je bila neke vrste evropska unija. Predvsem pa vlada ne posreduje nikakršne realne analize o uspešnosti varovanja meje na madžarski način. Te analize nam nudi internet, kjer je možno videti razmesarjeno divjad na madžarski meji. Mar bomo prav kmalu lahko na internetu gledali še razmesarjene begunce na slovenski bodeči žici ob čudoviti reki Kolpi?

Postavitev ograje ob reki Kolpi ne pomeni le poseganja v posest lastnikov teh zemljišč, kar je po protiustavnem 8. čl. zakona o varovanju meje po razlagi vlade dopustno, temveč pomeni onemogočanje uživanja javnega dobra vsem državljanom. Celo zakon o varstvu meje ne določa, da policija lahko s tehničnimi sredstvi prepreči uživanje javnega dobra in tudi ni nikjer na svetu pravnega reda, ki bi na primer onemogočal ljudem jemati uživanja naravnega javnega dobra kot so zrak, voda, obale, sončna svetloba in toplota. Ko se Vlada sklicuje na zakonsko pravico policije posegati v lastnino državljanov, pozablja, da ZNDM-2 ne dovoljuje poseganja v javno dobro, to je prav v tisto dobrino, ki bi jo morala vlada varovati, ne pa jo jemati svojim državljanom. Gre za zlorabo oblasti in kmalu bomo videli, kako odločno bodo ukrepali pristojni organi proti ministrom vlade Republike Slovenije, ki tako grobo kršijo Slovensko ustavo in na njej temelječe predpise.

Tehnična sredstva so po Zakonu o varovanju meje očitno lahko kar koli, tudi ograja. Ker te ograje ne postavlja policija, ampak vojska, je sedaj tudi jasno, zakaj je vojska morala dobiti policijska pooblastila. Ne zato, da bi spremljala ali nadzorovala begunce, kot so zavajajoče razpravljali poslanci v Državnem zboru, pač pa zato, da bodo vojaki nameščali žično ograjo, kot da bi jo nameščali policaji, ki tega posla niso vešči in ga tudi ne zmorejo, zlasti ne, če za takšno delo ne dobijo dodatnega plačila pri njihovih skromnih plačah. Tu ne gre za nekatere parcele, temveč za približno 600 km meje s Hrvaško.

Glede na pravno podlago, na katero se sklicuje vlada, je bistveno vprašanje sorazmernosti uporabe tehničnih sredstev. Pravno dopustno je glede na 7. čl. zakona o varovanju meje, ki ga odgovor vladnega urada za komuniciranje ne navaja, namreč možno uporabiti le sredstva, ki so zadostna za dosego varnosti meje in so sorazmerna stroškom in rezultatom, ne pa nesorazmerna ogrožanju varnosti meje in škodi, ki jo povzročajo. Sedanje postavljanje ograje je velik strošek, ki pa ga ni mogoče ugotoviti, ker je po izjavi ministra za gospodarstvo Počivalška ta strošek in vse kar se nanaša na to vprašanje vojaška skrivnost, ki je državljani ne smemo vedeti. Očitno je vojaška skrivnost odgovor na vprašanje, kdo je zaslužil na račun uvoza te bodeče žice, ki je bila kupljena brez javnega naročila in drugega materiala in na račun garanja, ki ga v nemogočih vremenskih razmerah na pol zastonj opravljajo slovenski vojaki.

Tehnična sredstva so bila do sedaj razumljena kot različna oprema na mejnih prehodih, kot na primer video nadzor, osvetlitev meje, opozorilna signalizacija in tudi ograje, ki pa ne ogrožajo varnosti, kot bodeča žica, ki lahko poškoduje živali in ljudi in celo ogrozi življenje.

Vsekakor so ograje iz bodeče žice popoln nesmisel, dokler meje niso zaprte, saj si ni mogoče predstavljati, da bi begunci raje plavali čez mrzle in deroče reke, kot pa da bi udobno prešli mejo v vlaku, ki jih pripelje v Dobovo, nato pa naprej v Avstrijo in Nemčijo.

Če so ograje namenjene preprečevanju prehajanja meje posameznikom in manjšim organiziranim skupinam, ki jih tihotapijo kriminalci, so ograje povsem neprimerne, saj lahko vsakdo žico prereže, pridvigne, pomendra ali si kako drugače omogoči prehod. Domnevati je mogoče, da bo takšna ograja predstavljala dodaten vir zaslužka organizatorjem in tihotapcem, ki na račun nesrečnežev služijo neznane vsote denarja. Vsekakor ograja v tem smislu ne bo preprečila nelegalnega prestopanja meje, bo pa povečala kriminal povezan s tihotapljenjem ljudi.

Če so ograje v primeru zapore meje namenjene preprečevanju množičnega navala tisoče beguncev, ki jih hrvaška policija organizirano nažene mimo mejnih prehodov v Slovenijo, moramo ugotoviti, da bi tudi v tem primeru policija morala na hitro odstraniti žično ograjo na primer na Kolpi in s tem omogočiti tisočglavi reki beguncev, ki bi se utapljali v ledeni vodi, dostop na slovensko ozemlje. Če Slovenija s svojo edino vojaško ladjo Triglavom rešuje življenja stotinam plavajočih beguncev v Sredozemskem morju, ki se tam utapljajo, si ne moremo predstavljati, da bi slovenska policija lahko hladnokrvno opazovala množico utapljajočih se beguncev v Kolpi ali Sotli. Razmere so smiselno enake v Prlekiji ali Prekmurju, kjer ni rek, ki bi bile naravna meja, pa bi tisočglava množica pred bodečo žico na hrvaški strani umirala od mraza, žeje in lakote medtem, ko bi slovenski policaji in vojaki mirno opazovali trpljenje beguncev, žično ograjo pa varovali tako, da bi ustrelili vsakega begunca, ki bi se drznil nezakonito stopiti čez ogrado v Slovenijo, ali pa bi mirno dopustili, da zaradi ureznin, povzročenih s poškodbami na ograji, begunec izkrvavi, kot na primer srne na madžarski meji.

Na drugi strani predstavlja ograja preprečitev uživanja Kolpe in ograjenih zemljišč vsem Slovencem in turistom ter ogromno škodo, ki jo bodo utrpeli prebivalci ob ograjenih mejah. S postavitvijo ograje je slovenska vlada preprečila svojim državljanom in turistom, da bi se v Kolpi kopali, čolnarili ali ribarili. Divjad bo izgubila dostop do napajališč, mnogi prebivalci ob Kolpi, kjer v odmaknjenih zaselkih ni vodovoda, pa možnost napajanja živine v Kolpi, ali uporabe studencev, ki izvirajo na obali Kolpe za lastne potrebe. Slovenija je začasno (pri čemer je začasnost lahko neomejena, saj traja, dokler bo to potrebno) povzročila škodo sama sebi in onemogočila uživanje Kolpe in rečne obale kot naravnega javnega dobra vsem Slovencem in prepustila uživanje tega naravnega bisera izključno Hrvatom. Belokranjci se bodo sedaj morali odpeljati čez mejo na Hrvaško, če bodo želeli poleti v tej največji slovenski plaži uživati v kopanju, sicer pa gredo lahko na hrvaško morje ali na slovensko obalo, ki pa je mnogo prenatrpana in predraga, da bi bila prijetna. Kmetje, zlasti dvolastniki, ne bodo mogli nemoteno obdelati svojih površin in se jim bo obseg kmetijskih pridelkov bistveno zmanjšal.

Nedvomno je postavitev ograje iz bodeče žice dejansko prekomeren poseg, ki nima pravne podlage, je škodljiv za gospodarstvo in državljane in predstavlja neznano visok strošek za proračun, ki vrhu vsega niti ne bo dosegel deklariranih ciljev.

Možno je, da slovenska vlada niti ne zasleduje ciljev postavitve ograje, ki jih javno razglaša in lahko le ugibamo o pravih vzrokih tega, na prvi pogled brezumnega ravnanja. Vsekakor predstavniki vlade zanikajo, da bi nam postavitev ograje diktirala Nemčija ali EU, ker je Slovenija neodvisna država. Torej se je naša vlada samostojno in po svoji pameti, kolikor je premore, brez diktata od zunaj odločila za ukrep ograjevanja in upa, da se bodo za enake ukrepe odločile tudi ostale balkanske države. To upanje je spričo izjave hrvaškega predsednika vlade, da ima Hrvaška srce, toda premore tudi pamet, verjetno iluzorno pričakovanje. Tako nam ostane le še domneva, da slovenska vlada in državni zbor s svojim političnim odločanjem zasledujejo predvsem cilj odvrniti pozornost slovenske javnosti od reševanja pomembnejših vprašanj, kot so vprašanja begunske krize. Očitno je, da javni mediji ne govorijo več o brezposelnosti, o izgubljeni generaciji zlasti mladih državljanov, o malomarnosti slovenskih bank in upravnih organov nadzora, o zlorabah v gospodarstvu o reformah, ki uničujejo pravno in socialno državo, o trgovinskem sporazumu med EU in ZDA. Ne, vsa pozornost je usmerjena preprečevanju vstopa beguncev v Slovenijo, deželo revežev in zaplankanih ljudi, ki mirno nasedajo vsem lažem in zlorabam svojih politikov, ki jim ni mar, da policaji stavkajo in jim je vseeno kako bomo državljani te države živeli.

Zaključiti je torej mogoče, da te žične ograje verjetno niso namenjene preprečevanju vstopa beguncev v Slovenijo, ampak preprečevanju bežanja Slovencev iz domovine. Če bo šlo še tako naprej bomo prav kmalu glede na škodljive odločitve naše Vlade izgubili še tisto nekaj malo možnosti za dostojno življenje, kolikor jih imamo. Ko bomo ostali brez dela in brez vsakršne perspektive za dostojno življenje, podobno kot je to v Siriji ali Ukrajini, zahvaljujoč bodeči ograji ne bomo mogli pobegniti, saj nam bo pobeg z bodečo ograjo onemogočen. Ne, tako pač ne bomo begunci."