Italijanski bunkerji na meji s Hrvaško (pri Metliki)

12. aprila 1942 je tedanji komandant XI. armadnega zbora, general Mario Robotti, poslal komandantom divizij Isonzo v Novem mestu in Granateiri di Sardegna v Beli krajini ter inženirskih enot XI. armadnega zbora pismo, v katerem jim sporoča, da namerava višja oblast vzeti v proučitev preskrbo materiala za zaprtje meje s Hrvaško. Zadeva je nujna: Predpostavke pa so:
a) čvrst pas žične ograje, širok 7 metrov, posek gozda za traso, da bo pregledna in prehodna in jo bo možno nadzorovati;
b).ob ograji urejena pot, ki bo normalno prehodna vsaj za tovorne živali;
c) vzdolž meje sistem čvrstih objektov, ki bodo omogočali posadki bivanje, nadzor ograje in v primeru napada tudi učinkovito obrambo;
d) telefonska povezava posadk med seboj in v zaledje z nadrejenim poveljstvom, ta pa naprej z najbližjo posadko.
Komandante naproša, da do 20.t.m., to je v roku 8 dni, zberejo vsak za svoje področje zadevne podatke, in sicer:
1. Potreben material,
2. Potrebno delovno silo,
3. Potreben čas za zaprtje meje, pod pogojem, da je na razpolago material in delovna sila,
4. Potrebne oborožene sile za zasedbo pasu.

V pismu je bilo pojasnjeno, da je za zaprtje z žično ograjo mišljena meja s Hrvaško od točke italijansko-nemško-hrvaške meje južno od Gadove peči na koti 771 Kumičevac, po grebenu Gorjancev zahodno od Trdinovega vrha in potem na jug k reki Kolpi k prehodu železnice čez reko. Ob Kolpi navzgor ne bi bilo žične ograje, ampak samo utrjeni mostovi in drugi objekti. Ohranjena je tudi originalna italijanska skica meje na Gorjancih. V članku Nesojena meja pod Gorjanci jo je, skupaj z navedenim pismom generala Robottija, objavil Jože Penca, Dolenjski list, 23. 4. 1992.

Zvonko Rus v Kroniki mesta Metlike navaja, da so Italijani začeli spomladi 1943 graditi belokranjski del meje proti Hrvaški. Z utrjeno mejo so skušali onemogočiti prehajanje partizanskih brigad s Hrvaške v Ljubljansko pokrajino in obratno. Deloma je bila zgrajena od Radovičev (Rosalnic) ob Kolpi do Grabrovca. Zgrajeno je bilo 6 izredno močnih betonskih bunkerjev v dveh nivojih, prirejenih za krožno obrambo z medsebojno ognjeno zvezo. Ščitila jih je večvrstna bodeča žica, ki je bila postavljena tudi med bunkerji.

Črnomaljski župnik Lojze Jože Žabkar je v svojem dnevniku 3. avgusta 1943 zapisal: »Metliški prošt Alfonz Klemenčič danes goduje, zato sem se ob enajstih odpeljal k njemu. Metlika –sami bunkerji, žice, jarki. Italijani še zmeraj napenjajo žico (Rosalnice – Slamna vas). Čemu, ko se imperij podira? Mnogi lepi spomini me vežejo na Metliko – tu sem bil pred šestimi leti kaplan in sem se odlično počutil. A danes je vse drugače.«

V četrtek, 21. 12. 2017, smo si ogledali ostanke bunkerjev pri Rosalnicah. Postavljeni so na vzpetinah sredi polj, debeli zidovi so obraščeni z rastlinjem. Nedaleč stran je reka Kolpa, od leta 2015 obdana z bodečo/žiletkasto žico in panelno ograjo. Nekako lahko samo ponovim za Žabkarjem: »Kot domačina me mnogi lepi spomini vežejo na Kolpo. A danes je vse drugače.«

*Bunkerje si je ogledala ekipa v sestavi dr. Božo Repe, dr. Peter Mikša, dr. Bojan Balkovec, dr. Matija Zorn, Niko Drakulič in dr. Božidar Flajšman. Fotografije so bile posnete 21. 12. in 18. 2. 2017. Črno bela fotografija je bila posneta v času druge svetovne vojne, prikazuje hrvaškega domobrana pred mejno zapornico na mostu čez Kolpo pri Metliki. Hrani jo Jani Bračika iz Metlike. Zgornji zapis je objavljen tudi na facebooku Projekt Okupacijske meje.