Julij Nemanič: "Z rosejem smo bili tako rekoč na francoskem vlaku"

V Vinski kleti Metlika letos praznujejo 40 let od polnitve prvega slovenskega roseja. Na portalu O vinu so spomine na ta izjemni dogodek obujali skupaj s človekom, ki je rose zakrivil – z dr. Julijem Nemaničem, enim od pionirjev sodobnega slovenskega vinarstva.

V Vinski kleti Metlika so pred 40 leti postavili poseben mejnik, saj so kot prvi v Sloveniji leta 1981 pridelali vino rose. To se je zgodilo na pobudo takrat glavnega enologa Julija Nemaniča, pozneje tudi direktorja metliške zadružne kleti, sicer pa raziskovalca, mednarodnega degustatorja in upokojenega profesorja, ki še danes občasno predava na višji strokovni šoli Grm v Novem mestu.

Z njim smo se ob častitljivem jubileju srečali v Vinski kleti Metlika, za nas pa je obudil spomine na pionirske čase, ko pivci pri nas sploh še niso vedeli, kaj je rose, pa tudi za stroko je bilo to vino dokaj velika uganka. Pravzaprav je takrat rose v Metliki nastal po zanimivem spletu okoliščin.

»V Beli krajini je bilo v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja zasajene največ žametovke, ki je večinoma končala v takrat glavnem belokranjskem vinu – metliški črnini. A ker so vinogradniki puščali na trtah ogromne pridelke, je bila ta 'črnina' vse bolj blede barve. Ker smo v zadrugi odkupili čisto vsak kilogram grozdja, so kmetje ugotovili, da lahko z žametovko – ki silno obrodi, če ne brzdaš njene rodnosti – veliko zaslužijo. Skratka, rešitve za bledo barvo metliške črnine nismo našli, saj barvil v vino ni dovoljeno dodajati,« predzgodbo pojasni Nemanič.

Pridelali so ga brez dovoljenja »samoupravnih organov«

A glavni enolog je leta 1980 prejel povabilo francoske vlade za specializacijo v Franciji. Ko se je druščina 15 uglednih enologov iz štirih celin po nekajdnevnem uvajanju v Parizu z vlakom napotila proti Bordeauxu, so se na poti ustavili v pokrajini Anjou v dolini Loare, da bi pokusili vino iz tamkajšnje kleti. »Francozi so bili premeteni, saj so vedeli, da smo bili potencialni kupci francoske vinogradniško-vinarske opreme,« se danes smeji sogovornik.

Ko so mu Francozi pred oči postavili lepo belo steklenico, v njej pa vino nežne rožnate barve, krasnih vonjav in posebnega okusa, se mu je posvetilo. »Po tem nepozabnem doživetju mi je ves čas rojilo po glavi, da bi takšno vino lahko pridelali tudi iz žametovke in s tem rešili vse naše težave. Delež modre frankinje v metliški črnini bi povečali, delež žametovke pa zmanjšali. S tem bi tudi barva metliške črnine postala bolj temna in bogata. Kot se za črnino spodobi.«

Številne roseje je Nemanič pozneje pokušal tudi v Bordeauxu, a noben pri njem ni pustil takšnega pečata kot tisti v Anjouu. »Ko sem se po dveh mesecih vrnil iz Bordeauxa, sem napisal poročilo in predlagal, da pridelamo rose. A samoupravni organi so pokazali rdečo luč, češ da se ne splača, saj novo vino povleče za seboj številne nove stroške, od etikete do vsega preostalega.«

Potem pa je jeseni prišla trgatev in pred metliško kletjo je bila kilometrska kolona vinogradnikov z grozdjem. »Ko smo želeli macerirati grozdje žametovke, se je kolona ustavila. Če pa bi pridelali grozdje v rose, bi vse skupaj teklo precej hitreje. Odločili smo se, da proti sklepu samoupravnih organov poskušamo pridelati prvi rose. In nam je uspelo – po vseh pravilih, ki sem jih videl v Franciji,« se spominja legendarni enolog.

Trgovci so se »tepli« za rose

A v Metliki so – ne glede na vsa pravila iz Francije – del procedure vendarle izpeljali po svoje. Nemanič namreč poudarja, da so se vina rose začela razvijati, šele ko je bila dostopna hladilna tehnologija. »Mi pa nismo imeli nobene hladilne tehnike. Naša tehnika je bila le hladna klet, pred njo pa cisterne, ki smo jih ves dan oroševali z vodo. Cela Metlika se je zgražala, češ, kaj počnemo s to dobrino. Nekako smo se pač morali znajti, noči so bile na srečo hladne, tako da nam je na koncu uspelo,« je še danes ponosen Nemanič.

Na vprašanje, kako so se potem zagovarjali pred samoupravnimi organi, Nemanič odgovarja, da sploh niso nikogar nič prepričevali, spraševali ali se pred kom zagovarjali. »Na Prerezu letnika v Mariboru je rose iz žametovke prejel kakovostno oceno. Morda so bili v njem trije ali štirje odstotki frankinje. Cviček v tistih časih kakovostne ocene nikoli ni dobil. Se pravi, da je rose premagal cviček. In ta rose je bil res kot tisti iz Anjoua. Popolnoma suh je bil. Skratka, samoupravni organi nas po tem uspehu niso kaznovali, a tudi pohvalili ne, razen glavnega direktorja Janeza Gačnika, ki je bil zadovoljen, da nam je uspelo.«

Tistega pionirskega leta 1981 so tako napolnili 60 tisoč steklenic roseja, a ker se je poteza izkazala kot vizionarska in je prva polnitev v vročih poletnih dneh hitro pošla, so že naslednje leto z rožnatim vinom v Metliki napolnili 400 tisoč steklenic. »Bili smo tako rekoč na francoskem vlaku, kot se danes temu popularno reče. Trgovci so morali v čakalno vrsto in bili so ljubosumni, če smo dali konkurenci več roseja kot njim,« se smeji Nemanič.

Na roke so sortirali bele steklenice

Z rosejem pa je povezana še ena zanimivost iz tistega obdobja. V tistih časih je bila namreč svojevrstna umetnost nabaviti prozorne steklenice, kjer se lososova barva roseja čudovito izrazi. »Želeli smo bele steklenice kot Francozi, a samo belih steklenic ni bilo moč dobiti. Povsod so bile mešane, bele in zelene. Tako smo v kleti ročno sortirali bele steklenice za rose. Ko smo jih nabrali deset tisoč, smo šli v polnitev. Niti enega roseja nismo dali ven iz kleti v zeleni steklenici,« poudari sogovornik.

Ko so konkurenčne kleti ugotovile, da je rose prodajna uspešnica, so se tega vina lotile tudi same. »Nekatere so delale korektno, nekatere pa so v rose zmešale staro belo vino z dodatkom rdečega. To so bili utrujeni roseji v zelenih steklenicah. Naša cena je bila za tedanje čase visoka, njihova pa nizka, a se jim vseeno ni izšlo. S tem ko so nekatere kleti ponujale rose kot drugorazredno vino, so mu naredile veliko škode. V Provansi so že takrat vedeli, da morajo načrtno pridelovati grozdje za rose.«

Kakšne barvne odtenke pa je imel rose letnika 1981? »Bil je sijoč, neintenzivne barve svetle maline z nekaj vijoličastimi odtenki,« izstreli Nemanič in poudari, da je lahko sicer spekter barv pri rosejih dokaj širok: »V Provansi so pred leti sprejeli konsenz o sedmih barvah. Pri njih ni več živalskih, se pravi ni lososa, koral ali prepeličjega očesa, ampak samo še cvetno sadne barve, kot so češnja, malina, marelica, breskev … Za mednarodne roseje pa so ostali losos, čebula, korale in podobno.«

Suh ali polsuh, nikakor pa ne sladek!

Razvoj rosejev gre po Nemaničevem prepričanju v pravo smer. »Čedalje bolj se zavedamo, da so vina rose enako pomembna kategorija kot bela ali rdeča. V Sloveniji imamo tudi sorte, ki so nadvse primerne za pridelavo roseja, sploh v Posavju. Takrat, v začetku osemdesetih let, je bila velika uganka, ali je žametovka prava sorta za rose. Zelo se je izkazala, zato mi je še danes žal, da Bela krajina ni odločneje gradila na žametovki kot sorti za rose,« pravi nekdanji upokojeni profesor enologije.

Se je pa Nemanič »sprijaznil« s tem, da je lahko rose pridelan tudi z nekaj ostanka sladkorja, čeprav so takrat, v začetku osemdesetih let, prisegali na popolnoma suhega. »Takrat smo pridelovali suh rose tudi iz protesta do presladkih štajerskih vin rednih trgatev, ki so bila vsa – z redkimi izjemami – polsuha in polsladka. Tistih vin nismo imeli radi. A pozneje sem ugotovil, da je lahko rose harmoničen tudi v polsuhi različici, če ima na drugi strani za protiutež primerne kisline. Nikakor pa ne sme biti sladek,« je odločen sogovornik.

Enologa, ki je zakrivil prvi slovenski rose, smo pobarali še, ali lahko potegne vzporednice med prvim (letnik 1981) in za zdaj zadnjim rosejem (2019) iz Vinske kleti Metlika. »Takratni rose je bil lahko, preprosto, simpatično vino, ki ga takoj doživiš na nosu in v ustih. To je bilo sproščeno, nenaporno in lahko razumljivo vino. Današnji pa ima več vsega – več vsebine, gostote, alkohola in je tudi višje kakovosti,« je sklenil 82-letni profesor Nemanič.