Juro Adlešič
Juro Adlešič se je rodil 7. 5. 1884 Mariji in Ivanu Adlešiču iz Adlešičev št. 14 (danes št. 2, po domače pri Tojaginih), kot zadnji od njunih enajstih otrok.
Njegov oče je bil ugleden krajan, saj je ob njegovi smrti adlešiški župnik Ivan Šašelj v župnijsko kroniko med drugim zapisal: "Umrl je najstarejši faran Ivan Adlešič, oče Jura Adlešiča, varčen, lepo premoženje si pridobil, več let župan. Tojagina hiša je bila znana daleč naokoli ..." (Seveda gre za županovanje takratni občini Adlešiči.)
Pravnik, politik in ljubljanski župan
Juro je maturiral na ljubljanski klasični gimnaziji in nato nadaljeval študij na Dunaju. Na dunajski univerzi je leta 1910 promoviral iz prava. Potem se je posvetil odvetniški praksi in leta 1918 v Ljubljani odprl lastno odvetniško pisarno.
Strokovno pa se je ukvarjal tudi s študijem gospodarskih in političnih vprašanj ter deloval na publicističnem področju. Svoje članke je objavljal v Slovencu, Zori, Edinosti, Zlati dobi, Času in drugod.
Bil je eden redkih izobražencev pri nas, ki se je že pred 1. sv. vojno ukvarjal s problemi izseljevanja.
Leta 1909 je izšel njegov daljši prispevek Organizacija slovenskega izseljeništva. Izseljevanje in predvsem njegovo temno stran je dobro poznal že iz Bele krajine. V članku med drugim svari pred slikanjem Amerike zgolj v lepi luči in pred dobička željnimi izseljenskimi agenti.
Leta 1913 je aktivno sodeloval na znamenitem slovensko-hrvaškem katoliškem shodu v Ljubljani. Že pred shodom je objavil članek Naše izseljeništvo. O temnih straneh izseljevanja in o ljubezni do rodne grude pa je potem z močnim čustvenim nabojem govoril tudi na samem shodu.
Od 10. decembra 1935 do 2. junija 1942, torej šest let in pol, je bil ljubljanski župan.
Med prednostnimi nalogami njegovega županovanja je bila urbanizacija "velike" Ljubljane. Mdr. so bili zgrajeni Plečnikove pokrite tržnice, NUK, dograjene Žale ..., začele so se podeljevati Prešernove nagrade.
Kot ljubljanski župan je maja leta 1938 obiskal slovenske izseljence v ZDA (Cleveland, Pittsburgh, Chicago, Joliet in Milwaukee). Spremljala ga je tudi soproga Vera Adlešič (rojena Popovič, operna pevka v ljubljanski Operi, pozneje predavateljica govorne tehnike in dikcije na Akademiji za igralsko umetnost in na nacionalnem radiu; poročila sta se 28. julija 1928).
11. aprila 1941 je ob prihodu italijanske vojske v skladu z vojnim pravom okupatorju izročil mestne ključe in bil župan še naprej. Čez dobro leto (2. junija 1942) pa je odstopil in se jeseni 1942 umaknil v Italijo.
Pečat kolaboracije
Zaradi županovanja v Ljubljani med italijansko okupacijo ga je potem do konca življenja spremljal pečat kolaboracije. Po drugi svetovni vojni je leta 1949 emigriral v ZDA. Takrat je bil star že 65 let in se v novo okolje ni mogel več vživeti. Doktor prava in odvetnik ter nekdanji ljubljanski župan Juro Adlešič je na neki farmi v Kansasu delal kot navaden fizični delavec.
Domov, v rojstno hišo v Adlešičih, se je vrnil tri leta pred smrtjo in tam 29. septembra 1968 tudi umrl. Pokopan je na adlešiškem pokopališču.
Na družinskem grobu Adlešičevih je ob njegovi reliefni podobi napis: DR. JURO ODVETNIK IN ŽUPAN LJUBLJANSKI. In na dnu (nekoliko prirejeni) Prešernovi verzi: LE ENA SE ŽELJA VAM JE IZPOLNILA / V ZEMLJI DOMAČI DA TRUPLO LEŽI.
Dr. Juro Adlešič kot prvi snemalec slovenske ljudske glasbe
Več o tem, da je dr. Juro Adlešič pomembno prispeval tudi v zakladnico slovenske kulture, saj je kot prvi Slovenec snemal leta 1914 v Adlešičih in na Preloki ljudsko petje na voščene valje, pa si preberite na multimedijskem portalu nacionalne televizije; tam so tudi drobci iz njegovega rodovnika:
Galerija
Vir: Preloka
Zadnji blogi
Poglejte tudi
