Kako sobivati z naraščajočo populacijo bobra

Na današnji 7. april obeležujemo mednarodni dan bobra. Bober (Castor fiber) je največji pri nas živeči glodavec, saj tehta približno 30 kilogramov. Živi v nekaterih jezerih, močvirjih, potokih in rekah, kamor se je v zadnjih dobrih dveh desetletjih ponovno naselil, saj je prvotna slovenska populacija bobra izumrla že v devetnajstem stoletju.

Bober je monogamna žival. S starejšim parom navadno živi še ena ali dve generaciji zaroda, redko več kot 10 osebkov. Trup bobra z glavo vred meri 70-100 cm, velik rep pa je sploščen. Prsti na zadnjih nogah so zraščeni s plavalno kožico. Pri zobovju izstopata para oranžno-rjavih sekalcev s katerimi podira drevje, ki ga uporablja za gradnjo jezu in bobrišča, pozimi pa se prehranjuje z lubjem in drobnimi vejami. Sicer so njegova glavna hrana zelišča, vodne rastline, grmovje, zelo rad si postreže z koruzo in žiti.

Oglodana drevesa ob vodotokih so znak njegove prisotnosti, a dreves se praviloma loteva pozimi, ko nima druge hrane. Ob Kolpi smo to zimo opazili manj objedanja (izjema naj bi bila okolica Damlja kjer se je lotil sadik jablan in hrušk), saj je bila zima mila in živali so imele na voljo bolj pester jedilnik (najpomembnejša drevesa pa smo zavarovali z mrežo). Teritorij družine je označen z izločki vonjavnih žlez. Bober izkoplje brlog v breg, vhod vanj pa se odpira pod vodno gladino. Kjer ni ustrezne podlage, ki bi omogočala kopanje brloga, bober zgradi bobrišče, kjer je gnezdo skrito pod kupom vej in debel, utrjenih z blatom. Na Kolpi, ki je zanj preširoka ne gradi jezov, sicer pa je izjemen gradbinec in lahko poplavi velike površine gozdov ali polj. Pred približno dvema stoletjema je bober praktično izginil iz vodotokov osrednje Evrope. Takrat nanj niso gledali kot na škodljivca, ki odžira hrano in podira drevesa, pač pa je bil zanimiv kot dragocena lovna divjad. Njegovo meso je okusno, krzno pa je bilo nekoč zelo dragoceno, saj so iz njega izdelovali oblačila, dlake, ki so jih polstili pa so bile primerne za izdelavo najodličnejših moških klobukov - cilindrov. Ko so bobra iztrebili v Evropi, so se ga lovci lotili še v Rusiji (Sibirija), nato pa tudi v Severni Ameriki. Zaradi teritorijev poseljenih z bobri so potekale prave vojne med severnoameriškimi indijanskimi plemeni: Angolkini in Irokezi. Za prvimi so v resnici stali Francozi, za drugimi pa ZDA; oboji pa so na račun staroselcev in iztrebljanja bobrov kovali velike dobičke iz trgovine z krznom bobra.

Na slovenske vodotoke se je naravno naselil (zmotne so trditve o namerni, umetni naselitvi, ki se neupravičeno podtikajo naravovarstvenikom!), po tem ko so na Hrvaškem s pomočjo bavarske deželne vlade (pričetek projekta v letu 1992 z iskanjem najprimernejšega habitata za populacijo) izvedli projekt preselitve na dve lokaciji, saj so se iniciatorji bali, da mogoče katera od naselitev ne bo uspešna. Prvi bober je bil na Bavarskem ujet 18. aprila 1996 in v gozdiček Žutica so bili prvi bobri izpuščeni 20. aprila 1996. Zelo dobro se je vživel v okolje in pričel s kolonizacijo vodotokov. Najpomembnejše okolje naselitve je bilo območje Krajinskega parka Lonjsko polje - ob porečju Save.

Prvo bobrišče v Sloveniji je bilo opaženo na sotočju Radulje in Krke že leta 1999. V naslednjih letih je poselil tudi Lahinjo in Dobličico, v Krajinskem parku Kolpa pa ga sledimo že petnajst let. Leta 2017 je bil je bil ujet na varnostno kamero na žagi blizu izvira Kolpe, kar je znak, da je poselil celotno reko Kolpo, ugodnejše razmere zanj pa so v gozdnatih območjih, ki mu nudijo zatočišče, čeprav je najbolj vesel koruznih polj, ki so neizčrpen vir hrane.

Vodja projekta ponovne naselitve bobra in verjetno največji strokovnjak za ta vprašanja v tem delu Evrope je profesor na Gozdarski fakulteti v Zagrebu dr. Marijan Grubešić. Reklo bi se »naš človek«, saj je doma iz vasice ob desnem bregu Kolpe. In kot veste Kolpa in Kupa sta eno.

Zagotovo je pred nami vsemi sedaj velik izziv preprečevanja škod, ki so z rastjo populacije in širjenjem bivalnega območja vse večje. Podobno kot pri škodi po velikih zvereh in drugih zavarovanih vrstah je ključnega pomena razumevanje države in njenih pooblaščencev. Sobivanje bo mogoče, če bodo škode ostale v sprejemljivem obsegu, neizogibne škode pa hitro in pošteno plačane. Samo to, bo ohranilo to in druge ogrožene populacije živali, ljudem pa omogočilo opravljanje gospodarskih dejavnosti na izpostavljenem območju.

Na nas se pogosto obračajo oškodovanci, ki se srečujejo s škodami, ki jih povzroča ta, sicer zelo simpatičen sesalec. V okolju Krajinskega parka Kolpa gre predvsem za škodo objedanja dreves, manj za škodo na poljščinah. Posebej neprijetno je, če se loti mladega nasada sadnih dreves. Varovanje je včasih precej enostavno - ograjevanje z jekleno mrežo ali električnim pastirjem, v letošnjem letu pa smo zabeležili zelo uspešno varovanje tudi z ovijanjem mladih dreves z mrežico senenih ali silažnih bal (kar je sicer odpadek – pri kmetih dobimo poljubne količine tega materiala).

Ko škode ne moremo preprečiti pa morajo oškodovanci TAKOJ ali najpozneje v treh dneh po tem ko je škoda opažena to prijaviti na najbližji enoti Zavoda za gozdove Slovenije. V okviru te institucije so zaposleni tudi cenilci pooblaščeni s strani države, ki to škodo potrdijo (ali ovržejo) in ocenijo. Oškodovanci so upravičeni do povračila nastale škode, če pa se te ponavljajo, pa lahko zahtevajo tudi pomoč - sofinanciranje postavitve ustreznejše zaščite.

Javni zavod Krajinski park Kolpa na tem področju nima pristojnosti in lahko nudi le svetovalno pomoč. Mi skušamo pred objedanjem zavarovati le najpomembnejša drevesa v bližini bobrišč - predvsem drevesa, ki so na seznamu naravnih vrednot. Pozimi, ko bober ne najde druge hrane in je prisiljen objedati drevesa, da se prebije skozi najtežje obdobje mu lahko pomagamo z odlaganjem vej v bližini bobrišča. Če je to območje bližje od 500 metrov od njegovega bivališča, se bo sočnih vej (sadna drevesa, vrbe, jelše in druge mehke drevesne vrste) kmalu lotil in jih uporabil v prehrani in gradnji bivališča.

Zaradi vse večjih škod so glasna tudi razmišljanja o odvzemu osebkov. Vsekakor pa bi nastala velika škoda za naravo, če bi ga zaradi škodnih primerov ponovno iztrebili.

In še zanimivost za sedanji postni čas: nekoč, ko so ljudje obdobje posta (od pepelnice do velike noči) jemali bolj resno in mesa niso uživali (lahko pa so jedli ribe) so bobra, ki živi v vodi uvrstili kar na seznam rib, kar pomeni, da je bilo bobrovo meso dovoljeno uživati. Menda je posebej okusen bobrov ploščati rep.