Kdo je prvi v Sloveniji pridelal božjo kapljo?

Starosta slovenske enologije, 80 - letni dr. Julij Nemanič pravi, da sta se s pokojnim vinarjem Stankom Čurinom dogovorila, da sta oba prva pridelala ledeno vino in s tem "nabrisala" celo Jugoslavijo.

Ko je govora o pridelavi prvega ledenega vina v Sloveniji, se pogosto krešejo mnenja, kdo je bil zares prvi. So prvo božjo kapljo pridelali v Vinski kleti Metlika, ali je bil nemara prvi Stanko Čurin? Spet tretji trdijo, da ga je daleč pred vsemi, leta 1859, pridelal veterinar in vinogradnik Dominik Čolnik pri Svetih treh kraljih nad Benediktom v Slovenskih goricah, kjer benediški vinogradniki njemu v čast vsako leto pripravijo Čolnikov trgatev.

Starosta slovenske enologije, upokojeni profesor dr. Julij Nemanič je bil med letoma 1977 in 1988 vodja Vinske kleti Metlika. Bil je tudi idejni oče ledenega vina, ki so ga v največji belokranjski kleti pridelali leta 1986. »Če želiš pridelati ledeno vino, mora biti grozdje po predpisih tri noči na temperaturi minus sedem stopinj Celzija. Tistega leta smo te temperature dva dni zapored dosegli že konec novembra ali v začetku decembra, ne spomnim se točno, a tretji dan je bila otoplitev. Bili smo obupani. No, potem pa se nam je na božič nasmehnila sreča. Temperature so bile namreč že tretji dan več kot sedem stopinj pod lediščem,« se spomni Nemanič, ki sicer meni, da je predpis nesmiseln, »saj grozdje že v eni noči dovolj zamrzne.«

Pridelava vina ni tek na sto metrov

Nemanič in vinarska ikona Prlekije Stanko Čurin se pozimi leta 1986 še nista osebno poznala. Tako tudi nista vedela drug za drugega, da se pripravljata na ledeno trgatev. Kasneje sta postala velika prijatelja. »Stanko mi je nekoč razlagal, da je prijavil ledeno trgatev konec novembra, a naj bi imel težavo s postopkom. Na kmetijskem zavodu naj bi mu očitali, da ni dosegel predpisanih temperatur, ne vem pa, ali so si kasneje nadzorniki premislili. Stanko je utemeljeval, da na njegovi parceli niso enake temperature kot na merilni postaji v Ormožu, kjer so merili nadzorniki iz zavoda. On je sicer imel vinograd blizu Ormoža, toda jasno je, da se mikroklima razlikuje že na stotih metrih,« pravi Nemanič.

Danes tovrstno dokazovanje ni potrebno. Strokovnjaki-enologi iz pooblaščenih zavodov pridejo na teren in preverijo stopinje na licu mesta. Ko prižgejo zeleno luč, lahko trgaš za ledeno vino.

Kdo je bil torej prvi? Nemanič smeje se odgovarja, da sta se s Stankom dogovorila, da sta oba prva. »Važno je, da sva 'nabrisala' celo Jugoslavijo,« sva poudarjala. Nemaniču se sicer zdi sila neproduktivno pehanje za tem, kdo je bil prvi, če je eden pridelal vino novembra, drugi pa decembra, saj gre za isti letnik. »To ni fotofiniš kot pri teku na sto metrov,« poudarja.

Čolnik je pridelal ljubiteljsko ledeno vino

Kaj pa Dominik Čolnik, ki naj bi ledeno vino pridelal že davnega leta 1859? »Na nekem predavanju o predikatnih vinih v Metliki, na katerem so bili vsi relevantni kolegi iz Slovenije, sem navedel, da je Čolnik pridelal ledeno vino. Zanj pravijo, da je bil celo prvi na svetu. Ne vem, Nemci trdijo drugače. Nekje sem zasledil, da je Čolnik pridelal dva ali tri litre tega vina, tako da je bilo to bolj ljubiteljsko ledeno vino. Tudi ne vem, če je imel pravno, zakonsko osnovo, da bi se lahko skliceval, da je bil prvi. Nemci pa imajo dokumentiran letnik 1829. To je bilo zelo hladno leto, ko so v Dromersheimu pri Bingenu v Porenju pridelali prvo ledeno vino na svetu,« pravi Nemanič.

Sogovornik poudarja, da je ledeno vino nastalo po naključju. »Zamrznjeno grozdje, ki takrat ni bilo uporabno, so polagali za hrano k živalim. Potem pa je nekje zmrznjeno grozdje ostalo na trtah. Ko so ga potrgali, je prevrelo in nastala je ta čudovita božja kaplja,« razlaga Nemanič.

Za razliko od drugih predikatnih vin (jagodni izbor, suhi jagodni izbor), ki jim žlahtna gniloba (botritis) daje svojstven značaj, je pri ledenem vinu botritis nezaželen. Po besedah Nemaniča v Nemčiji ledenega vina celo ne priznajo, če je več kot četrtina jagod »okuženih« z botritisom. Pri ledenem vinu je namreč poudarek na prezreli zamrznjeni jagodi.

»V Avstriji je odprtih cel kup sodnih postopkov zaradi botritisa. Pri nas nismo tako pikolovski. In prav je tako. Tisto grozdje namreč, ki zdrži na trtah do decembra ali januarja, četudi ima 40 odstotkov botritisa, naj bo ledeno vino.«

Brez ledenega vina Slovin ni dobil kredita

Vrnimo se k ledenemu vinu, ki ga je Julij Nemanič z mlado ekipo pridelal v metliški vinski kleti leta 1986. Takrat so napolnili nekaj več kot tisoč steklenic volumna 0,33 litra. Ker je bilo za revolucionarnim podvigom tako veliko povpraševanje, je šla steklenička iz kleti samo, če je to odobril generalni direktor ali avtor vina, torej Nemanič. Skratka, prodajalo se ga je izključno »preko veze«, kot se temu reče.

»Spomnim se, da me je klical tedanji direktor Slovenijavina Jože Kovič, ki je bil sicer vedno nekako vzvišen, takrat pa me je lepo prosil, naj mu prodam še šest steklenic, ker mu sicer v Ljubljanski banki ne bodo odobrili kredita. Rekel je, da mora nujno prinesti na banko karton ledenega vina. Se pravi, veliki Slovin, ki je bil glavna firma v Jugoslaviji, je prosil za vino,« postreže sogovornik z anekdoto.

V vrh predikatne piramide spadata tako ledeno kot suhi jagodni izbor. Nekateri dajejo prednost prvemu, drugi drugemu. Kaj pa meni Nemanič? »Ledeno vino je vsekakor bolj popularno, tudi pogoji so ostrejši, ker moraš čakati na prave razmere - nizke temperature. Suhi jagodni izbor pa mora imeti toliko in toliko botritisa, nabrati mora tudi več sladkorja. Osebno bi raje užival z ledenim vinom, ker je suhi jagodni izbor zaradi sladkorja kot sirup. Ne da pravega občutka. Pri ledenem vinu pa imaš aromo, svežino, ki krasno prekrije sladkobo. Požirek je drugačen,« je sklenil Nemanič.