Kdo so metliški blagorodni purgarji

Kdo so pravi, zaresni metliški purgarji, metliški patriciji ali metliško rodovno plemstvo z najmanj 200 let znanimi predniki je le težko ugotoviti.

Menim, da pravih Metličanov ni več, če naj bi med nje šteli le tiste, ki so se rodove nazaj poročali, možili in ženili le med seboj. Če bi se to še kar dogajalo, bi bili Metličani že zdavnaj degenerirani.

Kljub temu pa se da ugotoviti, da so si vse starejše metliške familije na nek način v sorodu ali vsaj v svaštvu. Krive za takšno stanje pa so bile tiste družina, pred sto leti in več, ki so imele po 10 in več otrok. Če se jim je posrečilo vse poročiti doma, je bilo na mah 11 družin in več v sorodu.

Za Metličane je še pred drugo svetovno vojno veljalo, da če se jih je zbralo pet, sta si bila najmanj dva v sorodu.

Stari purgarski gospodarji vedo povedati, da je v Metliki imelo pred zadnjo vojno od 256 le 135 hišnih številk meščanske pravice, ki so se seveda dedovale tako, da je dobil meščanske pravice tisti purgarski dedič, ki je podedoval purgarsko hišo. Če pa je kateri rod izumrl, so to pravico za precejšnje denarje podelili drugemu, ki pa je moral pred tem biti najmanj 10 let metliški občan in se ni smel z ničemer pregrešiti zoper metliški način življenja in zoper purgarje.

Tudi purgarji z meščanskimi pravicami so se delili na dve skupini: Na tiste, ki so imeli na sodišču vknjižene pravice do uporabe mestnega zemljišča in na tiste, ki so si sicer meščanske pravice kupili, njihove pravice pa niso bile zavedene v zemljiško knjigo. Za to je bil potreben nov postopek in novi stroški.

Mislili smo, da je svetovna vojna to purgarsko tradicijo skoraj uničila. Le malo ljudi še ve, kateri so bili metliški pravi purgarji. Ob določenih situacija, pa še vedno poudarjajo, da so stara metliška »familija.

Nekdanji metliški farni upravitelj in prošt Nemškega viteškega reda g. Modest Golia je popisoval stare metliške priimke v 18. stoletju in ti zapiski, nam veliko povedo, katere so v resnici najstarejše metliške familije. Tam beremo, da je imela Metlika naslednje (purgarske) družine, katerih naslednike zasledimo še po zadnji vojni:

Prus, Kraševec, Guštin, Flajšman, Weiss, Gerbec, Žugelj, Slobodnik, Prosenik, Čavlovič, Fir, Fabjanič, Ivec, Orlič, Ružič, Simonič, Vivoda, Pakar, Koren, Sušec, Weibl, Fux, Zalokar, Kambič, Tancik, Pibernik, Kolbezen, Brožič, Nemanič, Škof in Zimerman.

Od teh družin ni več letos, ko to pišem (1993) naslednjih priimkov: Pakar, Koren, Sušec, Weibl, Zalokar, Pibernik, Brožič, Kambič in Simonič. Pri tem seveda ne moremo upoštevati tistih novejših priseljencev z enakimi priimki, kot so jih imeli stari Metličani. Izumrtje grozi še nekaterim purgarskim družinam, ker ni moških potomce, ker so ostale na domu le vdove, ni otrok ali pa so se odselili.

Nekatere družine so pred kratkim izumrle ali se odselile. Pripadniki teh družin se še imajo za Metličane in se vračajo, vendar so za Metliko dokončno izgubljeni, drugim pa zaradi pomanjkanja moških potomcev grozi izumrtje.

Tako, to so Metliški patriciji z najstarejšim stažem.

Vsi drugi, ki so si lastili meščanske pravice, so le novo plemstvo, jaz bi rekel nižje plemstvo. Med to nižje plemstvo, ki ima korenine bolj pri vrhu, iz 19. stoletja, štejemo še celo vrsto družin, ki pa jih ne bi našteval. Težava je namreč v tem, da so se v 18. stoletju Metličani strogo delili na tiste, ki so bivali znotraj nekdanjega obzidja in le ti so bili pravi purgarji, in tiste, ki so živeli v nekdanjih predmestjih. V 19. stoletju se je to razlikovanje omililo, ker so se predmestja spojila z mestom.

Vsi drugi, ki se niso mogli pohvaliti s stoletnim meščanstvom, so bili le občani in so jih zmerjali s pritepenci. Skratka, to je bil plebs, ki mu stari Metličani niso dovolili k besedi in skledi, če si niso pomagali drugače.

Menim, da bi morala, glede na hitro izumiranje purgarske kaste Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine in Belokranjski muzej nekaj ukreniti. Predlagam, da bi uvedli nove pojme: polpurgar, četrtpurgar, purgar po tradiciji. Vsi prebivalci slavnega mesta Metlike bi morali pripraviti svoje rodovnike , ki bi jih potrjevala komisija sestavljena iz ljudi z dokazano purgarsko tradicijo. Glede na to, da so si bili vsi purgarji, vsaj pravijo tako, nekoč v žlahti, bi bilo treba določiti stopnjo čistokrvnosti in po tem tudi mesto v družbi. Za stopnjo purgarskega plemstva bi moral biti odločilni tudi staž družine kot prebivalcev Metlike. Vse purgarske pravice in časti bi se morale dedovati strogo po moški liniji kot njega dni.

Sicer pa bi vesoljni zbor metliških purgarjev moral izbrati posebno komisijo, ki bi vodila vso purgarsko evidenco. Zato bi zaprosili kakšnega zapriseženega hekerja, da izdela primeren računalniški program. In računalnik bi nepodkupljivo razvrstil Metličane v poseben sistem ali rang. Naj bi se vedelo, kdo je pritepenec in kdo purgar metliški.

Ni pa prav, da v Metliki gospodarijo nekakšni pritepenci, Metličani pa morajo stati ob strani in ne morejo več razvijati svojih svetlih v davno zgodovino segajočih tradicij, na katere pa se prišleki veselo požvižgajo in delajo zgago in škodo

Glavni purgarski odbor bi moral vsem metliškim purgarjem izdati listino s katero bi lahko vsak trenutek in vsakemu dokazovali svoj izvor in svoje privilegije in posebne pravice.

Poglejta samo, kdaj je bil nazadnje metliški župan , kot naslednik nekdanjih mestnih sodnikov, purgerski Metličani. Menda je bil ti Vraničar Lojze iz Majlonta Potem pa so sledili bolj ali manj metliški »prilagojenci«.

No, pa nič hudega. Drugje je še huje. Kdaj je bil v Ljubljani župan purgerski Ljubljančan?

Mogoče sem Metličanom vrgel dobrodošlo » kost« da bi se spet